Marca je vlogo duhovnega asistenta in direktorja kolegija Skupnosti katoliške mladine Slovenije (SKAM) prevzel Matevž Mehle, ki bo hkrati še nekaj mesecev tudi župnik na Jesenicah. V mladosti so ga zelo pritegnila taizejska srečanja. Delo z mladimi pa je zelo zaznamovalo tudi pet let njegove duhovniške službe. “Pomembno je, da jim daš možnost povedati, kaj se z njimi dogaja,” pravi.
Podajate se v novo vlogo. Kakšen jezik je treba govoriti za “vstopnico” v svet mladih?
Velikokrat gledamo na mlade, kot da bi bili “jurski” svet, kot da bi bili dinozavri, zaprti v svoj svet, s katerimi lahko na pravi način komunicirajo le strokovnjaki. Odrasli pa le občasno dobimo vstopnico v njihov svet.
Matevž Mehle, novi duhovni asistent in direktor kolegija @DrustvoSKAM, srečno in veliko blagoslova! 🤝 pic.twitter.com/2QwqFlgsOv
— Aleteia Slovenija (@AleteiaSI) March 6, 2018
Prepričan sem, da živimo v istem svetu. Imamo enaka pričakovanja, hrepenenja. Ovira pri pastorali pa je, da se pogosto ustavljamo na površju. Mladi hitro začutijo, zakaj si z njimi. Ali moraš biti, bi jih rad spremenil … Če ne začutijo pristnosti, se jim boš težko približal. Drugače je, če začutijo, da jih imaš rad in da jih želiš spremljati.
Matevž Mehle o svojem delovanju z mladimi in pri SKAM-u:
[protected-iframe id=”95411d9a1da86d8dffc0e0514651959f-133580111-130922336″ info=”https://www.facebook.com/plugins/video.php?href=https%3A%2F%2Fwww.facebook.com%2FAleteiaSI%2Fvideos%2F2013577505338342%2F&show_text=0&width=267″ width=”267″ height=”476″ frameborder=”0″ style=”border:none;overflow:hidden” scrolling=”no”]
Preberite še:
Gimnazija, kjer se dogaja. Celo izmenjava z Japonsko
Kako ste se jim približali vi? Ne gre le za vprašanje starosti.
Drži. Včasih se mladim bolj približa kak starejši duhovnik kot mlajši. Morda ker ima v sebi bogastvo Boga in je pristen. Sam jim poskušam ne soliti pameti. Pomembno je, da se ob tebi čutijo sprejete.
Sploh na Jesenicah, kjer je razbitih družin več kot drugje. Večinoma mladi prihajajo s težavami – bodisi doma bodisi s samopodobo, razsulom v odnosih … Če ne sprejmeš tega takoj, ko vzpostaviš stik z njimi, te “odpikajo”. Pomembno je, da jim daš možnost povedati, kaj se z njimi dogaja. To ne pride takoj, ampak z zaupanjem, ki pa včasih pride po več mesecih ali letih.
Preberite še:
Gimnazija, kjer se mladi počutijo kot doma
Kdaj in kako veste, da ste z mladimi na isti valovni dolžini?
O tem nikoli ne moreš biti povsem prepričan. Pri mladih hitro prihaja do sprememb. Kako zaznam zaupanje? Ko smo skupaj, nam je enostavno lepo. Ali ko mi kdo zaupa stvari, ki si jih tudi staršem ali prijateljem ne upa povedati. Ko mladi odrinejo globoko. Po nekaj letih si na primer pri maši ali pa se kepaš in veš, da si v Bogu.
Preberite še:
Izčrpanemu duhovniku je Bog poslal neverjetno znamenje
Tudi pri kepanju?
Ne gre toliko za čutenje kot za veselje do življenja in veselje nad tem, da smo skupaj. Čeprav smo različni, nas povezuje le vera v Boga.
SKAM je organizacija, ki “mlade vzgaja in spodbuja k življenju dejavnega katoličana in odgovornega državljana”, piše na spletni strani. Take mlade bi si želeli vsi. Imate kakšen poseben program, kako boste SKAM vodili, da se bo čim bolj približal temu cilju?
V SKAM se šele uvajam, čeprav sem bil v mladosti vključen v marsikatero njegovo dejavnost. Poleg taizejskih srečanj, ki so me globoko zaznamovala, so bili to še šola za animatorje, svetovni dan mladih … Pri SKAM-u sem naredil prve korake v načrtovanje mladinskega dela.
Preberite še:
Nobelov nagrajenec, za katerega le redki vedo, da je Slovenec
Program kateregakoli dela v Cerkvi je vselej iskanje Božje volje. To je osnova. Če tu zgrešiš … lahko imaš odličen načrt, ogromno dejavnosti, a zgrešiš tarčo. Tudi na župniji želim iskati pot, po kateri nas želi voditi Bog. Programi so le orodja za to.
Pomembno je povezovanje – med mladinskimi organizacijami in preostalimi cerkvenimi organizacijami. Tu morda vsakdo okopava svoj vrtiček. Morda včasih pogrešam stik lokalne ravni s središčem. V mladinski pastorali vsak dela malo po svoje, vsak išče svojo smer. SKAM ima svojo vzgojno pot in sistem, s katerim je mogoče usposabljati, spodbujati mladinske voditelje.
Eno od predavanj Matevža Mehleta:
Pred petimi leti ste dejali, da je odločitev za duhovniški poklic najbolj nora stvar, ki ste jo naredili v življenju. Zakaj nora in kako se je to v tem obdobju pokazalo v praksi?
Po naravi sem precej neodločen. Če ne bi Bog posebej posredoval, vprašanje, ali bi se odločil za duhovništvo. Dve leti, preden sem vstopil v semenišče, sem se upiral. Imel sem ogromno talentov, odkrival sem nove možnosti za poklic. Hkrati prihajam iz družine devetih otrok, kar je zame velika vrednota. V iskanju Božje volje sem šel prek sebe. To je bila prava pot.
Po drugi strani je že odločitev za duhovniški poklic v očeh tega sveta nora, nerazumljiva. Ta poklic in celibat sta za ta svet znamenje, da Bog obstaja, da je nekdo pripravljen darovati življenje njemu in ljudem. Zato je to lahko za koga tudi moteč dejavnik.
Preberite še:
“Ne bom več hodil v cerkev!”
Se vam je v dobrih petih letih duhovništva zgodilo kaj “odbitega”?
Pridejo stvari, ki si jih nikoli ne bi predstavljal. Od tega, da te kdo na cesti, ki te niti ne pozna, ozmerja, ker si duhovnik in nosiš kolar. Kdo od župljanov, ki se ne strinja s tabo, te pošlje v pekel. Če pa pogledamo s pozitivne strani … Nikoli si nisem predstavlja, da se bomo z mladimi ali tudi starejšimi imeli tako fino, da se bomo tako povezali. Marsikaj smo doživeli skupaj, kar bi v tistem trenutku lahko poimenovali “odbito”.
Preberite še:
Siti idealnih družinskih prizorov na Facebooku? Poglejte nekaj realnih.
Sodobna komunikacija?
Predvsem sem na Facebooku. V določenih obdobjih. Če se nagrmadi preveč stvari, to malo usahne. Imam tudi Instagram, Snapchat, a ju ne uporabljam prav pogosto.
Si z veroučenci tipkate sporočila prek klepetalnika?
Z mladimi da, še posebej če so animatorji. Včasih tudi s kakim birmancem, če se je treba kaj dogovoriti. Z mlajšimi generacijami ne. Saj se vidimo pri verouku. Ko mi pošljejo prošnjo za prijateljstvo, je ne potrdim.
Preberite še:
Nekdanji vojaški vikar o Slovenski vojski: “Ne bi delal panike”
Kako je delovati v specifičnem okolju, kot so Jesenice, prepredenem s precej različnimi narodnostmi in kulturami, ki bo v prihodnje verjetno vse bolj realnost tudi drugih slovenskih krajev?
Na Jesenicah obstajajo muslimani, pravoslavni kristjani, hare krišna, starokatoliki, Jehovove priče, nekaj protestantskih skupnosti … Neka župljanka zdaj organizira srečanje z namenom povezovanja krščanskih skupnosti. V zadnjem času je mnogo manj nasilja med verskimi in narodnostnimi skupinami.
Torej živi svojevrstni ekumenizem?
Pravoslavni kristjani imajo paroha v Kranju, zato v bližini ni duhovne podpore. V bolnišnici na Jesenicah se je tako zgodilo, da je bil skupaj s katoličanom v isti sobi tudi pravoslavni kristjan in smo skupaj molili. Pravoslavje je tako podobno, da res ni težava moliti skupaj. Če različne skupine poslušajo in sprejemajo druga drugo, se lahko močno medsebojno obogatijo.
Znano je, da vas navdušujejo animirani filmi. Računate tudi na oznanjevanje prek njih?
Risanke, filmi, stripi. V otroštvu je bila zame ena glavnih stvari, ki mi je pomagala pri spoznavanju vere, Sveto pismo v stripu. Od tam poznam ogromno zgodb. To mi je pomagalo tudi pozneje.
Gre za pripomočke, s katerimi je mogoče pristopiti do določene skupine otrok, mladih. A nobena od naštetih stvari ne more nadomestiti pristnega osebnega odnosa, na primer predaje vere prek staršev ali župnijske skupnosti. Nova evangelizacija je najprej tu, v pomoč pa so včasih tudi sodobna sredstva.
Preberite še:
Prostitutke duhovniku: “Ali vaš Bog sploh obstaja?”
Preberite še:
Enkratna ideja dveh Slovenk, ki spreminja življenja otrok po vsem svetu
Preberite še:
Kaj storiti, da starši ne bodo hodili na fakulteto na govorilne ure otrok?
