Aleteia

Američan, ki se je prelevil v slovenskega misijonarja

CURTIS CHAMBERS,VENERABLE FREDERIC BARAGA
Courtesy Bishop Baraga Association and Curtis Chambers
Deli

Po sledeh duhovnika s krpljami brez sodobnih tehnoloških naprav

Kaj imata skupnega slovenski misijonar iz 19. stoletja in potomec otavskih Indijancev, ki živi v 21. stoletju? Oba sta prehodila nekaj sto kilometrov prek snežnih planjav v ostrih zimah severnega Michigana in oba je navdihnila ljubezen do Jezusa ter želja, da Ga oznanjata svetu.

Našel Baragovo pismo

Pred sedmimi leti je bil 64-letni Curtis Chambers iz Cheboygana v ameriški zvezni državi Michigan plemenski vodja Otavcev in Očipvejcev ob Velikih jezerih in je raziskoval zgodovino svojega plemena. Naletel je na pismo iz leta 1840, ki ga je napisal slovenski misijonar, častitljivi Friderik Baraga (1797‒1868), prvi škof v Marquettu, v njem pa prosi člane plemena, naj izkažejo gostoljubje duhovniku, ki jim je dodeljen.

Chambers je vedno več prebiral o Baragi in je bil navdušen nad tem, kar je izvedel: “Bil je vztrajen. Človek ni odnehal.  Neverjetno vero je moral imeti, da je iz Evrope sploh prišel k nam. Ni vedel, ali ga bodo morda mučili, zaupal je v Boga.”

Iste poti, isti zemljevidi

Baraga slovi kot duhovnik s krpljami zaradi neštetih kilometrov, ki jih je prepotoval v ostrih zimah na tem območju. Chambers, ki veliko časa preživi v naravi, se je odločil, da bo prehodil iste poti, kot jih je nekoč Baraga, in da bo celo uporabil enake zemljevide, kakršne je uporabljal priljubljeni škof.

Chambers je nedavno govoril na spominski slovesnosti škofije v Marquettu ob 150. obletnici Baragove smrti. Občinstvo je bilo navdušeno nad zgodbami z njegovih pohodov.

Eno izmed njegovih pričevanj si lahko ogledate v videu, ki je v angleškem jeziku.

Chambers se na “Baragov pohod” običajno odpravi februarja (letos izjemoma marca) in načrt izpelje ne glede na vreme. Nekoč je v enem samem dnevu prehodil skoraj 50 kilometrov, vendar je bil do večera povsem brez sape in je že haluciniral. Danes dnevno prehodi dobrih 30 kilometrov ali raje malce manj. Pot nadaljuje tudi v snežnem viharju, vendar priznava, da če je temperatura nižja od 20 stopinj Celzija pod ničlo, tisti dan raje ostane na toplem.

Letos se odpravlja na “krajši” pohod, le okoli 210 kilometrov namerava prehoditi. S seboj bo vzel skromno opremo, vključno s krpljami, hrano, šotorom in spalno vrečo. V spalni vreči je na toplem, če temperatura ni nižja od 35 stopinj pod ničlo, kar je skupaj s šotorom pravo razkošje v primerjavi s tem, kar je imel škof Baraga. Chambers pojasnjuje: “Škof je imel le nepremočljivo platno, ki ga je razpel nad glavo, in odejo, v katero se je zavil. Zdi se mi, da sem jaz precej razvajen.”

Chambers sicer s seboj vzame prenosni telefon za nujne primere, čeprav je večino časa brez signala.

Hoja je naporna, kljub temu pa se med njo naužije čudovite narave in obilice divjih živali. Na poti ga spremljajo srnjad, losi, risi, kojoti in volkovi. Slednji so lahko nevarni, ker pa se pozimi parijo, “jim po glavi hodijo druge reči”. Medvedi na srečo še uživajo zimsko spanje.

Nenehno čuti Baragovo navzočnost

S svojimi izkušnjami je izvedel veliko novega o škofu Baragi, med drugim tudi to, “da je moral biti neverjetno telesno zmogljiv. Vse skupaj je izredno naporno”.

Friderik Baraga
Mathew Brady | Public domain, via Wikimedia Commons

In čeprav Chambers običajno hodi sam, včasih preživi več dni, ne da bi srečal enega samega človeka, ob sebi nenehno čuti Baragovo navzočnost. “Ves čas ga v molitvi prosim za pomoč,” pravi. “Neprestano se pogovarjam z njim, do njega brez dvoma čutim veliko naklonjenost.”

Prehodil je že večino Baragovih poti po Michiganu, zdaj pa raziskuje nove smeri duhovnika s krpljami v Wisconsinu in Kanadi.

S svojo izkušnjo je zelo zadovoljen, vendar je vsakomur ne priporoča.

“Gozdar sem in ves čas vadim za svojo pustolovščino,” pojasnjuje. “To ni stvar, ki bi se je človek lotil nepripravljen.”

Upokojeni pristaniški kapitan

Chambers je upokojen okrajni pristaniški kapitan, po njem pa se pretaka četrtina krvi otavskih Indijancev. Je predan katoličan in pravi, da ima za svoj neobičajen konjiček dvojno motivacijo: “Pokazati želim svojo ljubezen, vero in zaupanje v našega Gospoda in Odrešenika Jezusa Kristusa, obenem pa bi rad pritegnil pozornost do beatifikacijskega postopka za škofa Barago.”

Pohodi so še poglobili njegovo vero. “Niti predstavljal si nisem, da me bo izkušnja tako spremenila,” priznava.

Žalosten je, da se toliko mladih, tudi v njegovem plemenu, oddaljuje od katoliške vere. Nasprotno pa je bil škof Baraga, opaža, “kot evangelizator neverjetno uspešen. Na nekaterih območjih, ki jih je obiskoval, se je 100 odstotkov Indijancev spreobrnilo v katoliško vero.”

Chambers živi v michiganski škofiji Gaylord, njegovi pohodi pa so zabeleženi na župnijski spletni strani. V župnijah in šolah redno pripoveduje o svojih doživetjih in upa, da bo nekega dne napisal tudi knjigo.

Preden se odpravi na pot, v mestih in župnijah ob poti naznani, da prihaja, in ljudje ga pogosto navdušeno sprejmejo. “Skupine me pričakajo zunaj mesta, me objemajo in mi izročajo sezname z molitvenimi nameni,” pove. “Ob vsem tem občutim veliko ponižnost.”

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja AleteiePrevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.