Kaj imata skupnega slovenski misijonar iz 19. stoletja in potomec otavskih Indijancev, ki živi v 21. stoletju? Oba sta prehodila nekaj sto kilometrov prek snežnih planjav v ostrih zimah severnega Michigana in oba je navdihnila ljubezen do Jezusa ter želja, da Ga oznanjata svetu.
Našel Baragovo pismo
Pred sedmimi leti je bil 64-letni Curtis Chambers iz Cheboygana v ameriški zvezni državi Michigan plemenski vodja Otavcev in Očipvejcev ob Velikih jezerih in je raziskoval zgodovino svojega plemena. Naletel je na pismo iz leta 1840, ki ga je napisal slovenski misijonar, častitljivi Friderik Baraga (1797‒1868), prvi škof v Marquettu, v njem pa prosi člane plemena, naj izkažejo gostoljubje duhovniku, ki jim je dodeljen.
Chambers je vedno več prebiral o Baragi in je bil navdušen nad tem, kar je izvedel: “Bil je vztrajen. Človek ni odnehal. Neverjetno vero je moral imeti, da je iz Evrope sploh prišel k nam. Ni vedel, ali ga bodo morda mučili, zaupal je v Boga.”
Preberite še:
Še neslišane zgodbe o najslavnejšem slovenskem misijonarju
Iste poti, isti zemljevidi
Baraga slovi kot duhovnik s krpljami zaradi neštetih kilometrov, ki jih je prepotoval v ostrih zimah na tem območju. Chambers, ki veliko časa preživi v naravi, se je odločil, da bo prehodil iste poti, kot jih je nekoč Baraga, in da bo celo uporabil enake zemljevide, kakršne je uporabljal priljubljeni škof.
Chambers je nedavno govoril na spominski slovesnosti škofije v Marquettu ob 150. obletnici Baragove smrti. Občinstvo je bilo navdušeno nad zgodbami z njegovih pohodov.
Eno izmed njegovih pričevanj si lahko ogledate v videu, ki je v angleškem jeziku.
Chambers se na “Baragov pohod” običajno odpravi februarja (letos izjemoma marca) in načrt izpelje ne glede na vreme. Nekoč je v enem samem dnevu prehodil skoraj 50 kilometrov, vendar je bil do večera povsem brez sape in je že haluciniral. Danes dnevno prehodi dobrih 30 kilometrov ali raje malce manj. Pot nadaljuje tudi v snežnem viharju, vendar priznava, da če je temperatura nižja od 20 stopinj Celzija pod ničlo, tisti dan raje ostane na toplem.
Letos se odpravlja na “krajši” pohod, le okoli 210 kilometrov namerava prehoditi. S seboj bo vzel skromno opremo, vključno s krpljami, hrano, šotorom in spalno vrečo. V spalni vreči je na toplem, če temperatura ni nižja od 35 stopinj pod ničlo, kar je skupaj s šotorom pravo razkošje v primerjavi s tem, kar je imel škof Baraga. Chambers pojasnjuje: “Škof je imel le nepremočljivo platno, ki ga je razpel nad glavo, in odejo, v katero se je zavil. Zdi se mi, da sem jaz precej razvajen.”
Chambers sicer s seboj vzame prenosni telefon za nujne primere, čeprav je večino časa brez signala.
Hoja je naporna, kljub temu pa se med njo naužije čudovite narave in obilice divjih živali. Na poti ga spremljajo srnjad, losi, risi, kojoti in volkovi. Slednji so lahko nevarni, ker pa se pozimi parijo, “jim po glavi hodijo druge reči”. Medvedi na srečo še uživajo zimsko spanje.
Preberite še:
Slovenec, po katerem se imenuje tudi mesto v ZDA
Nenehno čuti Baragovo navzočnost
S svojimi izkušnjami je izvedel veliko novega o škofu Baragi, med drugim tudi to, “da je moral biti neverjetno telesno zmogljiv. Vse skupaj je izredno naporno”.