Aleteia

Ko v življenje uspešnega športnika ostro zareže bolezen

IVAN SLISKOVIC
SLAVKO KOLAR
Deli

O tem, kako je v športni karieri mogoče hitro strmoglaviti, priča zgodba hrvaškega rokometaša Ivana Sliškovića

Dalmatinec Ivan Slišković se je na igrišče pred kratkim v majici celjskega kluba vrnil po poldrugem letu bolniškega staleža, ki ga je zakrivila mononukleoza. V tem času je ostal brez donosne pogodbe pri enem najboljših in najpremožnejših klubov na svetu, madžarskem Veszpremu. A na življenje in kariero gleda povsem drugače.

“Vse ima svoje dobre in slabe plati. Hvala Bogu, da sem spet na igrišču,” se veseli vrnitve 26-letni Slišković, ki se je moral tekmam in resnim treningom odrekati vse od olimpijskih iger v Riu leta 2016 do letošnjega januarja. Leto in pol stanja, podobnega temu, kot da uslužbenec ne bi mogel hoditi na delo, ki mu je zelo ljubo.

IVAN SLISKOVIC
SLAVKO KOLAR

Nenadni zasuk

Pred leti se je zdelo, da rokometni svet Sliškoviću je iz roke. Potem ko je odigral dve odlični sezoni (2013‒2015) v Celju, je imel kar nekaj ponudb. Odločil se je za ugledni  in bogati Veszprem. Bil je pomemben del hrvaške reprezentance, ki spada v evropski in svetovni vrh. Z njo je osvojil tudi kolajno na evropskem prvenstvu. Nato pa je v njegovo življenje ostro zarezala bolezen.

Življenje skozi novo prizmo

“Opazil sem veliko drugih stvari, ki so pomembne v življenju. Veliko več časa kot prej sem preživel z družino in prijatelji. Prej to ni bilo mogoče, saj je ritem dela profesionalnega športnika naporen. Gre za zelo pomembne stvari,” zdaj ugotavlja vrhunski športnik, ki je trdno oporo poiskal predvsem v veri.

IVAN SLISKOVIC
SLAVKO KOLAR

“Vera v Boga mi je najbolj pomagala. Vselej sem bil veren, tako sem vzgojen. V teh težkih trenutkih pa mi je najbolj pomagalo prav to. Ob strani so mi stali številni ljudje. Seveda družina, prijatelji in na primer osebje iz poliklinike Selce pri Reki, kjer sem preživel veliko časa, in drugi,” je tistim, ko ga niso pozabili, ko je zdrsnil v življenjsko krizo, hvaležen Slišković.

Ko si uspešen, te vsi trepljajo, ko pa ne, pa …

Med takšnimi je bil tudi celjski trener Branko Tamše, s katerim sta konec lanskega leta spet združila moči. Sprva na treningih, nato je Ivan zaigral tudi na tekmah.

“Ni mi vseeno za nekdanje igralce. Velikokrat sem ga poklical, tudi v najtežjih trenutkih. Tedaj športniki ostanejo le z določenim krogom ljudi. To je znal ceniti, kar je tudi povedal. Dejal je, da če se bo vrnil, se bo v Celje. Začetki so obetavni. Upam, da se bo vrnil na raven, kjer je že bil, ali se ji vsaj približal,” si želi trener slovenskih prvakov.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.