Aleteia

Astronavt slovenskih korenin: Od tam zgoraj je svet videti nepopisno lep

RANDY BRESNIK
LUKA DAKSKOBLER
Deli

Ameriški astronavt Randy Bresnik je prišel Slovencem predstavit svojo izkušnjo vesolja. Pravi, da bo leta 2030 človek morda že lahko stopil na Mars

Polne dvorane v Lučah, na Ljubnem, v Ljubljani, z njim se želijo fotografirati tako mali kot veliki otroci in “otroci”. Astronavta pač ne srečaš na vsakem koraku. Randy Bresnik pa ima še celo slovenske korenine.

Prababica je bila doma na Ljubnem, pradedek pa v Lučah. V ZDA sta šla že na začetku 20. stoletja. Bresnikova družina je tokrat drugič na obisku v Sloveniji in si poleg “astronavtovih obveznosti” vzame čas tudi za spoznavanje svojih korenin. “Čudovito je videti, koliko skupnega imamo. Desetletja so ločila moje prednike od teh ljudi. A domačini so prišli k meni in se spominjali mojega dedka, očeta, mi pripovedovali o njima,” pripoveduje astronavt.

Pred kratkim prišel iz vesolja

Bresnik je bil v astronavtsko ekipo ameriške vesoljske agencije NASA sprejet leta 2004 in bil od takrat na dveh misijah na Mednarodni vesoljski postaji – leta 2009 in 2017. Z zadnje se je vrnil decembra, potem ko je v vesolju preživel 139 dni.

V tem času je kot vodja vesoljske postaje s sodelavci opravil več kot 300 eksperimentov in raziskav ter se trikrat “sprehodil” po vesolju. S seboj je odnesel tudi slovensko zastavo ter zastavici občin Luče in Ljubno. Vse tri je ob obisku v Sloveniji predal predsedniku države oziroma županoma.

Tako je Bresnik iz vesolja videl Bled:

Kaj je krivo, da ste postali eden redkih izbrancev, ki so lahko šli v vesolje?
Oboževal sem tisto, kar sem počel. In v tem sem postal zelo dober. Zato ljudem pravim, naj ugotovijo, kaj jih vleče naprej, v čem uživajo. Kdo ve, kaj bo nastalo iz tega. Edine meje so tiste, ki si jih postaviš sam, ko rečeš: Tega ne zmorem.

Katera je najboljša in katera najslabša plat astronavtske službe?
Najboljša stvar je imeti možnost videti Božje stvarstvo iz Njegove perspektive. Njegovo izjemno lepoto, osupljivo krhkost in zavedanje, da to nikakor ni moglo nastati slučajno.

Najslabša stvar pa je, da veliko časa preživiš stran od družine. Dve leti in pol, odkar sem začel šolanje, sem večino časa preživel v Rusiji, potem sem bil pet mesecev v vesolju. To je gotovo najtežji del.

Ste drugi človek, ki se mu je rodil otrok, medtem ko je bil v vesolju. Kakšen je bil takrat občutek? Imate danes kakšen poseben odnos do hčerke zaradi tega?
Na srečo je to le tema, o kateri danes prosto govorimo, in je ob tem vedno navdušena. Ona se tega ne spomni. Zdaj je stara osem let, kar pomeni, da bom jaz “le” še 42 let “odplačeval” ženi, ker sem rojstvo zamudil. (smeh)

Takrat sva ravno posvojila fantka iz Ukrajine. Bil je star dve leti in devet mesecev. Zdravniki so namreč že leta govorili, da ne moreva imeti otrok. Potem pa je žena zanosila. Zgodil se je čudež posvojitve, čudež rojstva – vse v enem letu, jaz pa v vesolju!

Mislil sem si: Vau, to je bilo leto 2009, komaj čakam, da vidim, kaj bodo prinesla šele naslednja leta!

Se je vaša vera, odnos do presežnega spremenil v času, ko ste bili v vesolju?
Če si tako zelo hvaležen nebeškemu Očetu za to, kar je storil za nas, kar dela za nas, da nam odpušča … kako si lahko še bolj hvaležen? A postal sem še bolj hvaležen! Kako radodaren, dober, čudovit je do vseh nas. Ko gremo skozi preizkušnje, težave, vedno znova ugotavljamo, kako smo blagoslovljeni.

Po čudežu sina, hčerke, kako bi si lahko želela še kaj večjega? Nad čim naj se pritožujeva? Dobila sva čudovita darova.

Dejali ste, da je svet od tam zgoraj videti lepši. V kakšnem smislu lepši?
Nepopisno je lep. Tako čist, živ, neprestano se spreminja, nikoli se nič ne ponovi. Vsakič, ko vidiš neki kraj, je drugačen. In podrobnosti, kako je vse ustvarjeno. Čudovito.

RANDY BRESNIK
LUKA DAKSKOBLER
Družina Bresnik po predstavitvi v Narodni galeriji, ki jo je organiziralo veleposlaništvo ZDA v Ljubljani.

Se tu preveč obremenjujemo z malenkostmi in težavami? Je od zgoraj, iz daljave perspektiva kaj drugačna?
Zakladov naj si ne bi nabirali na zemlji, ampak pri Očetu v nebesih. V današnji kulturi je težko razločevati, kaj je pomembno. Ljudje zjutraj vstanejo in preberejo novice. Kaj so novice? Mnenje nekoga o tem, kaj se dogaja. Je res tako pomembno za naše življenje, da vemo, kaj nekdo misli? Ali je bolj pomembno, kaj mi mislimo in kako delujemo?

Na vesoljski postaji sem si mislil, da bodo vse novice pomembne. A ni se mi zdelo, da kaj zamujam, če nisem bil z vsem na tekočem. Zdaj, ko sem nazaj, to jemljem bolj kot zabavo. Raje se osredotočam na odnose z ljudmi, kakšen sem jaz do njih.

Ko ste bili na vesoljski postaji, vas je poklical papež Frančišek. Kako se spominjate pogovora?
Med nami so bili katoličani, pravoslavci, baptisti. Ni bilo pomembno. Pogovarjali smo se z voditeljem Katoliške cerkve, voditeljem več kot milijarde vernih. Za vse je bil to zelo poseben pogovor. Papež je želel vedeti, kakšen je naš pogled na svet – od tam zgoraj. Menim, da je dobil neko novo perspektivo.

Verjetno ste kljub različnim verskim prepričanjem na stvarstvo gledali podobno.
Vsekakor! Preprosto osupli smo bili nad stvarstvom. Slava Bogu! (vzklikne v slovenščini, op. a.) Ko sem kot poveljnik vesoljske postaje ob koncu delovnega dne ugašal luči in naprave, sem včasih želel le uživati v trenutkih tišine, v miru, ko mi ni bilo treba skrbeti za nič drugega. Pogledal sem gor in se zahvalil Bogu za tisti trenutek.

To bi večkrat morali početi tudi tu doli – ob ljudeh, ki jih imamo radi, lepoti stvarstva, ki nam je dano.

Ko ste se vrnili na Zemljo, ste v življenju karkoli spremenili?
Ker se je moja žena dobro znašla in uredila družinsko življenje, tega nisem spreminjal. Dovolil sem ji, da me je znova integrirala v družino.

Zelo smo se veselili potovanja v Slovenijo, da to svojo izkušnjo delim s čim več ljudmi. Zdaj mora tudi družina razumeti, zakaj grem pred ljudi in jim pripovedujem, kaj sem doživel. Bog mi je dovolil, da sem med nekaj več kot 550 ljudmi, ki so to doživeli. Lahko Ga le prosim, naj Njegova luč sije skozme. Upam, da Ga bodo lahko videli tudi drugi in jih bo to ganilo, kot je mene.

Kaj naredi odličnega astronavta?
Potrpežljivost, prilagodljivost, fleksibilnost, prijaznost, zmožnost odpuščati.

Vse to, ker morate preživeti toliko časa z vso ekipo v zelo majhnem prostoru?
Da, ker lahko pride tudi do zelo stresnih situacij. Predvsem ne smeš biti poln samega sebe. Ko sem poveljeval vesoljski postaji, je bilo pomembno, da sem znal priznati svojo napako, se nasmejati samemu sebi.

 

Tags:
intervju
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.