Aleteia

Odpovedal se je družinskemu podjetju in Oxfordu ter postal menih

MNICH TRAPISTA
Archiwum prywatne
Deli

Zgodba o bratu Jonathanu in stvareh, ki so v življenju pomembne

Misel na potovanje na britansko otočje se mi ni nikoli zdela posebej privlačna. Kljub temu sem nekega julijskega popoldneva v majhni vasici nad Liverpoolom prestopila prag angleške palače iz trinajstega stoletja, v kateri danes deluje dom ostarelih in kjer me je čakalo počitniško delo.

Molitev za ljudi v temi

Eden izmed stanovalcev doma je bil brat Jonathan – trapist. Bil je dementen in je bolehal za shizofrenijo. Bolezen in preselitev ga nista odvrnili, da se ne bi vsak dan zbudil ob treh ponoči, kakor je bil navajen početi zadnjih šestdeset let.

Za medicinsko osebje je to predstavljajo velik problem. “Zdaj je brat Jonathan v domu ostarelih in se mora prilagoditi našim pravilom,” sem slišala pogovor med uslužbenkama. Da bi drugim olajšale življenje, so mu negovalke dajale uspavalne tablete.

Trapisti in zgodnje vstajanje

V meni se je rodil strašanski odpor do takega ravnanja, zato sem hotela bolje spoznati življenje brata Jonathana in obiskati njegov dom. S pomočjo dobrega Britanca sva s kolegico prispeli pred čudovito angleško opatijo trapistov. Z zanimanjem sem pogledala na izobešen dnevni red: 3.15 bujenje, 3.30 prva molitev …

Brat Martin – Nemec, ki se je odločil svoje življenje preživeti kakor trapist v Angliji – nama je razkril, da se na tej prvi molitvi moli za vse ljudi, ki so v temi. Odločili sva se, da se menihom pridruživa pri molitvi. Ko imaš tak namen, zares ne moreš prespati zvonjenja, ki ob tretji zadoni v temno noč. Ko greš na molitev, je svet še ves zavit v temo. Ko pa se z molitve vračaš, prvi sončni žarki že božajo obraz. Od takrat razumem trapiste in njihovo zgodnje vstajanje.

Večino življenja se je ukvarjal s kokošmi

Način življenja brata Jonathana ni nič bolj radikalen kot njegove mladostne odločitve. Jonathanov oče je bil podjetnik in svoje podjetje je želel zapustiti sinu. Ta pa je najprej služil kot kraljevi marinec in pozneje dobil prestižno štipendijo na Oxfordu.

“Odpovedal se je štipendiji in domačemu podjetju, da bi lahko živel tukaj in postal trapist,” mi je povedal brat Rufus, ki je v samostanu odgovoren za hišo za goste. Sin londonskega poslovneža je večino svojega življenja skrbel za kokoši in samostanski arhiv.

V dom ostarelih sem se vrnila z listkom, na katerem je bila fotografija brata Jonathana. Objektiv v roki brata Martina je ujel trenutek, ko je mlajšemu bratu pripovedoval o Benediktu XVI.

OXFORD UNIVERSITY
PIXABAY

Brat, kaj je v življenju najpomembnejše?

Za težavo z nočnim dežuranjem je obstajala veliko preprostejša in precej bolj zdrava rešitev od uspavalnih tabletk. Še več, rešitev je bila ves čas pri roki. Dovolj je bilo stopiti v dvigalo in se spustiti v pritličje, kjer je v kapeli čakal On, zaradi katerega je vsako noč vstajal brat Jonathan.

Zadnjo uro svojega dela sem peljala brata Jonathana na dolg sprehod po angleškem vrtu. Ko sva stopila skozi vrata, je rekel: “Sončen dan. Današnje Božje darilo.”

Spoznavati, ljubiti, služiti

Po dvajsetih minutah sprehajanja v tišini sem zaslišala naslednji stavek: “Samo eno življenje imamo na Zemlji.” “Brat, kaj je v tem življenju najpomembnejše?” sem vprašala, ker sem se zavedala neponovljivosti trenutka. “Spoznavati Boga. Ljubiti Boga. Služiti Bogu.” Bistvo življenja. Pika na i je bila postavljena.

Vedela sem, da se moram vrniti domov. Vrnitve nisem načrtovala. Fotografijo brata Jonathana sva ob slovesu podarili osebju doma in dodali nekaj besed, v katerih sva opisali svoj obisk v opatiji. Dobile so jo negovalke, ki so brata Jonathana vsako noč spremljale v kapelo. Leto pozneje je brat umrl.

Dve leti po srečanju z bratom Jonathanom sem se vrnila v njegov zemeljski dom – opatijo Mount Saint Bernard. Z dovoljenjem njegovih bratov sem prestopila mejo klavzure. Molila sem pri njegovem grobu. Pokopan je bil – kakor vsak trapist – brez krste in zloščenih čevljev. Telo, oblečeno v habit, so zasuli z zemljo. Trava je že zrasla. Zvon ob tretji ponoči še naprej bije.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie, Prevedel in priredil Rok Pogačnik.

Tags:
Bogvera
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.