Psihologija pravi, da vidimo svet okrog nas na enak način, kot funkcionira naša notranjost. Temu se reče zrcaljenje.
Če sem v sebi naravnan na dobro, pozitivno, potem take stvari opazim tudi v svetu okoli sebe. In obratno, če okrog sebe vidim samo napake, zlo, negativnost, kako me vse moti, kako vsi vse narobe delajo, potem je verjetno to moja notranja naravnanost. Opazim pač tisto, kar nosim v sebi in s čimer se ne nazadnje največ ukvarjam v nekem danem trenutku.
Kaj opazim na drugih in o čem govorim?
Po tej logiki se lahko vprašamo, ali opazimo na drugih ljudeh najprej in predvsem napake ali smo naravnani na njihove dobre lastnosti. In če gremo še korak dlje, ali o drugih govorimo dobro ali slabo?
Zelo dobra vaja je, da nekaj dni opazujemo sami sebe z namenom, da bi ugotovili, o katerih temah se pogovarjamo z drugimi ljudmi in na kakšen način govorim o njih. Če smo nagnjeni k temu, da najraje govorimo o drugih ljudeh, je zelo pomembno, da ne zapademo v opravljanje.
Preberite še:
Odpovedal se je družinskemu podjetju in Oxfordu ter postal menih
Preberite še:
Želim si zares dobro prijateljico!
Tri sita
Nekje je zapisano, da bi morali vsako stvar, preden jo izrečemo, presejati skozi tri sita. Torej ali to, kar nameravamo povedati, prestane test treh sit: Ali je dobro? Ali je resnično? Ali je koristno?
Ta tri sita naj bi veljala za pogovor o vseh temah in še toliko bolj, kadar je tema pogovora drug človek. Torej ali nameravamo o nekom povedati nekaj dobrega, resničnega, koristnega? V tem primeru zagotovo ne bo šlo za opravljanje, prav tako pa to ne bo škodilo osebi, o kateri govorimo. Če pa tisto, kar nameravamo povedati, ni niti dobro, niti resnično (ali nismo prepričani v resničnost), niti koristno, potem je verjetno bolje, da to obdržimo zase.
V pogovoru se osredotočimo na sogovornika in bodimo iskreni
Še bolje in koristneje pa je, če se pri pogovoru osredotočimo na svojega sogovornika in ga res dobro poslušamo. Nato pa povemo tudi kaj iskrenega in ne povsem trivialnega oziroma vsebinsko praznega o sebi.
Res je, o sebi govoriti na tak način je težje, ker se moramo do neke mere razgaliti. Je pa tak pogovor neprimerno koristnejši in globlji od razglabljanja o tem, kaj je nekdo tretji rekel in zakaj.
Preberite še:
Kako otrokom pomagati, da bodo preživeli kulturo všečkanja
Ali je opravljanje lahko koristno?
O tem bi težko govorili, vendar se morda iz opravljanja drugih lahko tudi kaj naučimo. Včasih je tako, da je neka govorica o nas popolnoma iz trte zvita. V tem primeru je najbolje, da zavzamemo logiko skozi eno uho noter, skozi drugo ven in slišano skušamo čim prej pozabiti. Dejansko je vsakršno ukvarjanje z neresničnim opravljanjem izredno škodljivo in če ne drugega, zapravljanje dragocenega časa, ki bi ga lahko namenili čemu koristnejšemu.
Če smo verni in če zmoremo, je za osebo, ki me opravlja, lepo zmoliti, saj morda ne moremo biti povsem ravnodušni do vsega skupaj in smo zmožni človeka “zgolj” prepustiti v Božje roke. Če pa je v opravljanju, ki se je nanašalo na nas, vendar zrno resnice, potem je to dobra priložnost, da o tej svoji lastnosti razmislimo in jo skušamo popraviti. Tudi na ta način bomo sicer nekaj slabega (opravljanje) obrnili v dobro.
Preberite še:
Kateri jezik ljubezni govori vaš otrok?
Preberite še:
“Če bi delala od jutra do večera, bi bil to največji osebni neuspeh”
Preberite še:
Najpogostejša laž, ki jo izrečejo moški
