Ob prazniku svetega Jožefa z Alešem Čerinom o vlogi moških v družbi in tem, kaj moški niso, a bi morali biti
Aleš Čerin na debelo trguje s talenti. Mož, štirikratni oče in štirikratni dedek je po izobrazbi farmacevt, ob tem še podjetnik, bloger, skavt, pohodnik … Rad ima preproste rešitve in osredotočanje na bistveno. Tudi ko kot sodelavec gibanja Družina in Življenje na številnih predavanjih in zakonskih skupinah govori o plemenitenju medsebojnih odnosov.

Preberite še:
Aleš Čerin po hudi preizkušnji: “Dana mi je bila milost, da Bogu nisem nič očital”
Katere odlike svetega Jožefa sodobnim slovenskim moškim najbolj manjkajo?
Sveti Jožef je bil car, je pa v Svetem pismu pravzaprav zanemarjen lik. Imel je zaročenko, ki je bila noseča brez njegove “pomoči”. Doživel je sramoto. Včasih si predstavljam, kako bi se odzval, če bi se to zgodilo meni.
Sveti Jožef je poslušal glas Boga. Mi ga ne, ker sploh nimamo koncepta Boga. Četudi ga imamo, smo preveč naduti, da bi bili poslušni. Marijo je sklenil odsloviti na skrivaj, ne na grd način. Ko pa je slišal Božji glas, se je zavzel in sprejel otroka, čeprav ni bil njegov biološki oče.
To je bilo pogumno dejanje. Ko je Marija rodila, je spet dobil opozorilo, da mora družina v Egipt. Spet je bil poslušen Bogu. Zavaroval je svojo družino, ko je bilo treba, tako kot je treba. Sodobnim moškim manjka prav poguma, da bi zavarovali ženo, otroke.
Preberite še:
“Manjka nam moških, ki ne bi bili cunja, ampak bi cunjo znali uporabljati”

Preberite še:
Iz fanta v moža in kaj lahko pri tem storimo odrasli

Koliko manj splavov bi bilo, če bi moški dejali: “Sprejmiva to življenje, bova že kako. Potrudil se bom, zaslužil, zagotovil.” “Dedec” bi moral stopiti iz cone udobja v cono bolečine, kar preskrba še enega otroka je.
Mož zagotavlja varnost ženi pred vsakim udarcem, ki bi jo prizadel, in zagotavlja preživetje družini. Upam, da bo to objavljeno in da bom prihodnje leto kandidiral za najbolj seksistično izjavo. (nasmešek)
Zakaj “se iti” zakonsko skupino, če se zakonca lahko sama pogovarjata?
Omenili ste “koncept Boga”. Kaj to za vas pomeni?
Boga vidim kot dobrega Očeta. Imel sem srečo, da sem imel ljubečega in pravičnega očeta. Danes poudarjamo le vseodpuščajoče krščansko usmiljenje, pozabljamo pa na pravičnost.
Tako pravičnost kot usmiljenje sta kreposti in morata “hoditi skupaj”. Če iz te kombinacije odstraniš pravičnost, nastane neka “mehka” stvar, popustljivost neumnostim tega sveta.
Ne naredi se rezov, kjer bi bilo treba. Kar pometemo pod preprogo. Seveda nam Bog odpusti, prav je, da si odpustimo, a potem moramo ravnati tako, kot je prav.

Preberite še:
Fit mami je srečna mami. Pa je res?

Preberite še:
Oče in mama na timskem sestanku
Sodeč po Svetem pismu je bil sveti Jožef bolj tiho in je delal. Morda bi v sodobnem jeziku kdo rekel, da je bil copata. Je bila ta tišina pravzaprav njegova moč?
Ne verjamem, da je bil tiho, le v Svetem pismu nimamo zapisov, da bi kaj govoril. Navsezadnje pa se moški ne pogovarjamo toliko. Naloga moškega pač je, da poskrbi ‒ za streho nad glavo, hrano, transport … To je treba ceniti.
Veliko žena ima težave, češ da moških ni doma, da so preveč v službi, one pa bi se pogovarjale. Ko moški sliši povabilo na pogovor, se najprej ustraši, se začne spraševati, kje ga je spet polomil, takoj zatem pa reševati problem, ki ga še ni.
Žena bi se rada pač pogovarjala, da bi se čutila ljubljeno, mi bi pa reševali težavo, ki je še ni. Drugačni smo.
Jožef ni bil copata. Storil je, kar je bilo treba, ko je bilo treba. To je Marija prepoznala kot dobro, hvalevredno, ker ni bila feministično iztirjena. Ko se mož postavi tako, da s telesom prestreže vsak udarec, ki bi ženo prizadel, ni treba več veliko govoriti. Saj se vidi, kdo je prejel udarec. Komunikacija niso le besede.
Ko moški v svojem napuhu reče: “Idealen mož sem.”
Kako in kdaj bi morali moški bolj udariti po mizi?
Javno bi se morali oglasiti s pogumno besedo. Ne dati prav vsem neumnostim tega sveta in ostati tiho. Beseda ima moč, a slediti ji morajo dejanja.
Morda v medijih ali pa npr. na roditeljskih sestankih, na katerih imajo ženske večino. Verjetno bo moški, ki bo izrekel jasno besedo, deležen kakšne opazke. Kot sveti Jožef se je treba oglasiti in delati za življenje.
Plavanje proti toku? Primer: sin dela neumnosti, ampak tebi se ne da ukvarjati z njim. Treba bi mu bilo vzeti internet, zapleniti telefon … pa si tega ne upaš.
Nekemičnih odvisnosti se sploh ne zavedamo in jih podcenjujemo. Telefon ni igračka, vse neumnosti tega sveta so le en klik stran. Poznam moža, ki nadzira minute (ne ure!) uporabe interneta svojih otrok, kar mu vzame precej časa.
A s tem, ko je v stiku s sinovi, jim pokaže, da mu je mar za otroke, da ga skrbi … To pomeni udariti po mizi.

Preberite še:
“Če bi delala od jutra do večera, bi bil to največji osebni neuspeh”

Mi smo pa taki cepci, da kar sami z optičnim kablom v spalnice svojih otrok speljemo avtocesto neumnosti. Tako delajo vsi? In kaj potem! Moji ne. To je tako, kot bi meni oče v otroško sobo naložil kup pornografskih revij in od mene zahteval čistost, da ne bom klonil.
Računalnik naj bo v dnevnem prostoru in naj bo časovno omejen dostop. “Ti si tako zoprn,” bo oče slišal. Sem, zelo. A očetje nismo na svetu za to, da pri otrocih nabiramo všečke. To je ljubezen skozi omejevanje, ki jo bodo otroci nekoč razumeli. Otrok ne ve, kaj potrebuje, ve samo, kaj hoče. Mi očetje pa moramo to razlikovati.