Aleteia

Oče mora biti tudi zoprn, ker pri otrocih ne zbira všečkov

ALES CERIN
OSEBNI ARHIV
Med vsemi vlogami, ki jih opravlja, je Aleš Čerin tudi zagrizen pohodnik.
Deli

Ob prazniku svetega Jožefa z Alešem Čerinom o vlogi moških v družbi in tem, kaj moški niso, a bi morali biti

Aleš Čerin na debelo trguje s talenti. Mož, štirikratni oče in štirikratni dedek je po izobrazbi farmacevt, ob tem še podjetnik, bloger, skavt, pohodnik …  Rad ima preproste rešitve in osredotočanje na bistveno. Tudi ko kot sodelavec gibanja Družina in Življenje na številnih predavanjih in zakonskih skupinah govori o plemenitenju medsebojnih odnosov.

Katere odlike svetega Jožefa sodobnim slovenskim moškim najbolj manjkajo?
Sveti Jožef je bil car, je pa v Svetem pismu pravzaprav zanemarjen lik. Imel je zaročenko, ki je bila noseča brez njegove “pomoči”. Doživel je sramoto. Včasih si predstavljam, kako bi se odzval, če bi se to zgodilo meni.

Sveti Jožef je poslušal glas Boga. Mi ga ne, ker sploh nimamo koncepta Boga. Četudi ga imamo, smo preveč naduti, da bi bili poslušni. Marijo je sklenil odsloviti na skrivaj, ne na grd način. Ko pa je slišal Božji glas, se je zavzel in sprejel otroka, čeprav ni bil njegov biološki oče.

To je bilo pogumno dejanje. Ko je Marija rodila, je spet dobil opozorilo, da mora družina v Egipt. Spet je bil poslušen Bogu. Zavaroval je svojo družino, ko je bilo treba, tako kot je treba. Sodobnim moškim manjka prav poguma, da bi zavarovali ženo, otroke.

ALES CERIN
TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA

Koliko manj splavov bi bilo, če bi moški dejali: “Sprejmiva to življenje, bova že kako. Potrudil se bom, zaslužil, zagotovil.” “Dedec” bi moral stopiti iz cone udobja v cono bolečine, kar preskrba še enega otroka je.

Mož zagotavlja varnost ženi pred vsakim udarcem, ki bi jo prizadel, in zagotavlja preživetje družini. Upam, da bo to objavljeno in da bom prihodnje leto kandidiral za najbolj seksistično izjavo. (nasmešek)

Zakaj “se iti” zakonsko skupino, če se zakonca lahko sama pogovarjata?

 

Omenili ste “koncept Boga”. Kaj to za vas pomeni?
Boga vidim kot dobrega Očeta. Imel sem srečo, da sem imel ljubečega in pravičnega očeta. Danes poudarjamo le vseodpuščajoče krščansko usmiljenje, pozabljamo pa na pravičnost.

Tako pravičnost kot usmiljenje sta kreposti in morata “hoditi skupaj”. Če iz te kombinacije odstraniš pravičnost, nastane neka “mehka” stvar, popustljivost neumnostim tega sveta.

Ne naredi se rezov, kjer bi bilo treba. Kar pometemo pod preprogo. Seveda nam Bog odpusti, prav je, da si odpustimo, a potem moramo ravnati tako, kot je prav.

Sodeč po Svetem pismu je bil sveti Jožef bolj tiho in je delal. Morda bi v sodobnem jeziku kdo rekel, da je bil copata. Je bila ta tišina pravzaprav njegova moč?
Ne verjamem, da je bil tiho, le v Svetem pismu nimamo zapisov, da bi kaj govoril. Navsezadnje pa se moški ne pogovarjamo toliko. Naloga moškega pač je, da poskrbi ‒ za streho nad glavo, hrano, transport … To je treba ceniti.

Veliko žena ima težave, češ da moških ni doma, da so preveč v službi, one pa bi se pogovarjale. Ko moški sliši povabilo na pogovor, se najprej ustraši, se začne spraševati, kje ga je spet polomil, takoj zatem pa reševati problem, ki ga še ni.

Žena bi se rada pač pogovarjala, da bi se čutila ljubljeno, mi bi pa reševali težavo, ki je še ni. Drugačni smo.

Jožef ni bil copata. Storil je, kar je bilo treba, ko je bilo treba. To je Marija prepoznala kot dobro, hvalevredno, ker ni bila feministično iztirjena. Ko se mož postavi tako, da s telesom prestreže vsak udarec, ki bi ženo prizadel, ni treba več veliko govoriti. Saj se vidi, kdo je prejel udarec. Komunikacija niso le besede.

Ko moški v svojem napuhu reče: “Idealen mož sem.”

 

Kako in kdaj bi morali moški bolj udariti po mizi?
Javno bi se morali oglasiti s pogumno besedo. Ne dati prav vsem neumnostim tega sveta in ostati tiho. Beseda ima moč, a slediti ji morajo dejanja.

Morda v medijih ali pa npr. na roditeljskih sestankih, na katerih imajo ženske večino. Verjetno bo moški, ki bo izrekel jasno besedo, deležen kakšne opazke. Kot sveti Jožef se je treba oglasiti in delati za življenje.

Plavanje proti toku? Primer: sin dela neumnosti, ampak tebi se ne da ukvarjati z njim. Treba bi mu bilo vzeti internet, zapleniti telefon … pa si tega ne upaš.

Nekemičnih odvisnosti se sploh ne zavedamo in jih podcenjujemo. Telefon ni igračka, vse neumnosti tega sveta so le en klik stran. Poznam moža, ki nadzira minute (ne ure!) uporabe interneta svojih otrok, kar mu vzame precej časa.

A s tem, ko je v stiku s sinovi, jim pokaže, da mu je mar za otroke, da ga skrbi … To pomeni udariti po mizi.

ALES CERIN
OSEBNI ARHIV

Mi smo pa taki cepci, da kar sami z optičnim kablom v spalnice svojih otrok speljemo avtocesto neumnosti. Tako delajo vsi? In kaj potem! Moji ne. To je tako, kot bi meni oče v otroško sobo naložil kup pornografskih revij in od mene zahteval čistost, da ne bom klonil.

Računalnik naj bo v dnevnem prostoru in naj bo časovno omejen dostop. “Ti si tako zoprn,” bo oče slišal. Sem, zelo. A očetje nismo na svetu za to, da pri otrocih nabiramo všečke. To je ljubezen skozi omejevanje, ki jo bodo otroci nekoč razumeli. Otrok ne ve, kaj potrebuje, ve samo, kaj hoče. Mi očetje pa moramo to razlikovati.

Kako so se zamenjale vloge med spoloma?
Ni prav, kar smo slišali od starih dedov: “Baba, molči!” To ni del Božjega načrta. V petem poglavju Pavlovega pisma Efežanom beremo, naj možje ljubijo svoje žene, kakor je Kristus ljubil Cerkev. Zanjo je dal samega sebe.

Tako mora dati moški ženski vse, kar ima. Mož skrbi, da ima žena zadovoljene vse potrebe od A do Ž. Svet pa pravi, da moramo živeti zase. A razširjenost tega “zase” krepi ženski in moški egoizem. V zakonu ne bi smelo biti tako, v zakonu mož živi za ženo, žena pa za moža.

Ste oče štirih otrok in dedek štirim vnukom. Kako se je vzgoja spremenila med tema dvema generacijama?
Iz “staršecentrične” družbe smo postali “otrokocentrična” družba. Počasi postajamo “pescentrična” družba. To je bistvena sprememba.

Vrniti se moramo nazaj tja, kjer je bil v središču Bog, potem pa odnos med možem in ženo, odnos med starši in otroki na tretjem mestu, odnosi z najinimi starši na četrtem in tako naprej.

ALES CERIN
OSEBNI ARHIV

Ko to uredimo, vzgoja ni več težava. Velikokrat pa danes žena postavi otroka na prvo mesto in moža na drugo mesto. Včasih mož postavi mamo na prvo mesto, otroke na drugo, ženo na tretje … Vse mogoče napačne kombinacije so. Potem se stvari začnejo podirati, ker nismo razbrali Božjega načrta za zakon, za vzgojo.

Vrstni red smo pomešali, to je vzrok mnogih težav. Oče in mama se morata o tem podučiti, pogovoriti in začeti postavljati prave odnose na prava mesta. Z dejanji.

Kje najti čas? Opažam, da so otroci ponekod dolgo pokonci, včasih do polnoči. Mnogi pari povejo, da so zvečer tako utrujeni, da se ne morejo pogovoriti. Otroke je pač treba “nagnati” spat ob osmih, in tudi če se otrok prikaže, da bi nekaj rad, na primer še nekaj pil, ga oče nažene spat, mama ga pa pri tem podpre.

Še za nobenega otroka nisem slišal, da bi ponoči umrl od žeje. Otrok bo nergal, obenem pa bo vedel, da je na varnem, ker se oče in mama nekaj prijazno pogovarjata. Otrok še bolj kot ljubezen očeta in matere do njega potrebuje ljubezen med očetom in mamo. Spet prioritete.

Sodelujete tudi pri odmikih za moške v divjini. Kako so nastali?
Niso moja ideja. Odlične odmike pri Svetem Jožefu v Ljubljani in drugje organizira jezuit p. Vili Lovše. Nekoč sva govorila, da mora moškega, če se želi dobro obrniti k Bogu, kaj boleti, mora se prepotiti, mora biti lačen, žejen, moker, mora ga biti strah …

Predlagal sem petdnevni odmik v divjini. Šli smo od Iške vasi čez Bloško planoto, prek Snežniških gozdov do Ilirske Bistrice. Pet dni, okrog 120 kilometrov.

BEAR PAW
OSEBNI ARHIV

Vso opremo nosimo s sabo. Do koder pridemo, tam spimo. Kar nam Bog prinese na pot kot prenočišče, to vzamemo. Včasih divjino sredi gozda, potem ko smo cel dan opazovali šape medvedov na razbitih štorih, drugič penzion.

V prvem primeru smo se pred spanjem veliko bolj goreče obrnili na Boga. Med nami se ob takih preizkušnjah spletejo posebne vezi.

Spomnim se, ko smo v globini snežniških gozdov zaradi podrtih dreves ostali brez poti in smo morali iti po brezpotju, celo nekoliko plezati. Ni bilo tarnanja, nasprotno, med nami se je zgradil poseben duh, ki ga moški ne poznamo več.

Po uri hoje so se odprli pogovori, zaradi katerih smo Bogu hvaležni za podrto drevje. Z nami gre vedno duhovnik, ki je na voljo za pogovore, spoved … Med temi odmiki se med nami nekaj zgodi. Ne gre za to, da “šimfamo” žene, ampak si izmenjujemo izkušnje, se pogovarjamo, kako biti sin, mož, oče, dedek po Božjem načrtu.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.