Aleteia

7 nasvetov, kako z otroki govoriti o trpljenju

TIRED GIRL
Deli
Komentar

Nikoli, resnično nikoli ne sporočajte otrokom, da nam Bog pošilja trpljenje

Naj vas ne preseneti, da bom tako resno temo, kot je trpljenje, začel hudomušno. V hudomušnosti bo namreč hudo-mučno-st. Nekoč mi je med veroukom navrgel nek fantič (mislim, da je obiskoval drugi razred) slednjo misel: “Župnik, kajne, da se ne sme preklinjati?!” Seveda sem potrdil njegovo spoznanje. On pa je nadaljeval: “Jaz to dobro vem! Včeraj sem se peljal s kolesom. In ko sem zaklel, me je Bog takoj vrgel s kolesa na tla.”

Bog je Ljubezen in ne deluje zlonamerno

Spoštovani starši, to, kar bi vam rad položil v vašo misel in srce, je: Nikoli, resnično nikoli ne sporočajte otrokom, da nam Bog pošilja trpljenje. Bog je Ljubezen in ne deluje zlonamerno! Starši s takšnim prikazovanjem Boga otroku odvzamemo temeljno pribežališče, ki je v Božji ljubezni, v Božjem naročju.

Na prvih straneh Svetega pisma beremo v eni izmed najbolj slikovitih pripovedi, kako nam je Bog prepovedal, da bi segli po sadu spoznanja, ker ponuja ob dobrem tudi izkustvo hudega. Mi– jaz, ti, mi sami smo si izbrali od Boga odsvetovano avanturo, ki nam jo sedaj omogoča naša ustvarjenost v čas in prostor – naša prizemljenost (Adam pomeni Zemljan). A ker nas Bog v svoji vznemirjeni Ljubezni ne (z)more pustiti osamljene v izkustvih hudega, se skloni v čas in prostor – v Jezusu Kristusu se utelesi in nas po svojem trpljenju išče v najbolj bolečih stanjih, da bi bil za nas sočutna (od)rešujoča Bližina.

Zato molimo, zato se povezujemo z njim v njegovi otipljivi prisotnosti v evharistiji, da doživljamo v njegovi Bližini okrepitev, umiritev. Krščanstvo je eno samo sporočanje o pretresljivi veličini Božje ljubezni, ki postane zaradi naše zemeljske stvarnosti zemeljsko stvarna – otipljiva, da bi lahko Boga po človeško sprejeli in vzljubili – se v njegovi ljubezni vedno znova umirili.

Otroke usposobite za realnost

In prav v Božjem stvarnem približevanju k našemu življenju je odgovor, kako ravnati, ko sami trpimo ali zaznamo bolečino bližnjih. Odgovor na vprašanje trpljenja je v sočutni bližini. Po Božje ravnamo – božanski smo, ko se v stiskah življenja ne osamimo, ampak smo še posebej takrat drug drugemu sočutno bližnji. Čas sočutne bližine meri, koliko smo si resnično dragoceni.

Ljubezen do otrok se kaže v tem, da jih usposobimo za realnost in ne za idealnost. Otrok mora ob spremljanju in podpori oseb, vrednih ljubezni in zaupanja, spoznati oziroma poosebiti (na osnovi doživljajske pedagogike) vse tiste napore, ki so v življenju neizbežni. Ljubiti otroka pomeni usposobiti ga, utrditi ga za sprejem realnosti. Le tako bo lahko zanj to zemeljsko življenje dobra in zanimiva priložnost. Idealizacija (razvajanje, obvarovanje pred neizbežnimi negativnimi izkustvi …) je za otroka najslabša usluga, ker ga ne usposobi za soočenje z dejstvi realnosti in zato poglobi njegovo stisko – trpljenje ob že ob vsakdanjih neizbežnih neprijetnostih.

Je čas veselja in je čas žalovanja – nikar otrokom ne zakrivajmo  dejstev neizbežnih bolečin. Posebej ob vprašanju zemeljske minljivosti mu odprimo horizont večnosti. Naša ljubezen potrebuje krila večnosti. Ne namenimo otrokom (do)končne tragičnosti.

FAMILY PRAYING
Shutterstock

7 nasvetov, kako z otroki govoriti o trpljenju

1. Bog ni teorija, Bog je izkustvo. Uvajajte otroka v molitev, ki bo umiritev, okrepitev … – duhovna zaznavnost Jezusove bližine. Ko spuščate otroka na samostojno pot, naj ne bo to samost, celo zapuščenost. Molitev je zaznavanje svetih, poživljajočih prisotnosti, zaradi katerih smo samozavestnejši in močnejši – nikoli sami, nikoli osamljeni. Postajati moramo specialisti v zaznavanju za oko nevidnih, a za globino duha otipljivih ljubečih odrešujočih bližin.

2. Berite z otroki svetopisemske zgodbe in jim ob zgodbi o izgonu iz raja razložite pomen izvirnega greha – naše obremenjenosti tudi s hudim, ker smo si izbrali od Boga odsvetovani sad spoznanja ne le dobrega, pač pa tudi hudega.

3. Berite otrokom dogodke iz Jezusovega življenja in jim pripovedujte, kako nas ima Bog rad – tako zelo, da se nam je v Jezusu približal na naši poti, da bi ne bili nikoli sami, da bi imeli v njem Pomočnika in (Od)rešenika.

4. Povejte otrokom, da nam Jezus tudi sedaj pošilja Tolažnika. Ko molimo, zaznavamo Svetega Duha, ki nas svetli, krepi … nam daje moči. Pomagajte jim vstopiti v izkustvo njegove tolažeče Bližine.

5. Približajte otrokom pobožnosti (npr. križev pot, pogled na križ), v katerem bodo prepoznali, kako se je Jezus približal naši bolečini, da bi, ko nam je težko, ne bili sami. Moliti križev pot pomeni sprejemati oziroma zaznavati Jezusovo sopotništvo – sočutno bližino, da nismo sami v neugodnih dejstvih na naši poti življenja. “Vzemite križ in hodite – bodite z menoj,” svetuje Jezus, saj je naš križ z Njim neizmerno lažji.

6. Povejte otrokom, da je odrešitev iz trpljenja v ljubeči oziroma sočutni Bližini. Takrat, ko nam je hudo, moramo poiskati ljubečo bližino (Boga, staršev …). Povejte, da se ne smejo v bolečini nikoli osamiti. In, dragi starši, imejte še posebej takrat za otroke čas – čas sočutne bližine; ne le za otroke, tudi drug za drugega. V času sočutja smo božanski – drug drugemu Božji poslanci. Tako bomo mi in otroci lažje zmogli sprejemati neugodne realnosti življenja.

7. V hudem bodite drug ob drugem. Okrepite se in potem se skupaj veselite. Tako nam bo življenje, čeprav ne vedno lahko, dobra priložnost in prava pustolovščina. Otipljiva sočutna Bližina je odrešujoča!

 

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.