Aleteia

“Prekleti psi z ovratnicami!”

PRIEST
Deli
Komentar

Sem ponosen kristjan?

Nekega lepega torkovega popoldneva sem se vračal iz Ljubljane v svojo takratno župnijo, Ribnico. Tisti zoprni kazalec na desni strani armature, ki gre, neverjetno, zmeraj samo navzdol in oznanjuje, da je avto žejen, je bil že močno v rdeči coni. Zato sem se na pol poti ustavil, da ne bi od žeje omagal. Običajen postopek: natankam, vmes pobrišem šipe, grem plačat in nato k avtu, da bi se odpeljal naprej.

A na tisti kratki razdalji do avta mi prideta naproti mlajša moška. V trenutku, ko smo se srečali, se meni bližnji z jeznim izrazom na obrazu sunkovito premakne, me s svojo ramo butne  v mojo in sikne besede, ki so v naslovu tega članka. Obrnem se, a onadva sta že v smehu korakala naprej.

Nima smisla iskati konflikt, sem si mislil in se usedel v avto. Kar malo jezno in užaljeno me je spreletela misel: “Pa kaj mu ni jasno, da ga zmoti en tak košček plastike na vratu?” Bil sem namreč v srajci s kolarjem (to je srajca, ki ima v ovratniku bel košček plastike in jo nosijo duhovniki). Saj ne, da se mi kaj podobnega ne bi že zgodilo, pa vendarle me je ujezila neotesanost, ki jo je sprožilo znamenje duhovništva.

Občutek iz otroštva

A hkrati se je pojavil presenetljivo poznan in zoprn občutek, ki sem ga poznal že v otroških letih. Občutek, ki se je pojavil vedno, ko se je zunaj varnega zavetja doma ali župnije izkazalo, da sem kristjan. Namenoma pišem v trpniku, ker sem redkokdaj za to poskrbel sam. Ponavadi sem svoje krščanstvo raje skril in se potuhnil, samo da mi ne bi bilo potrebno prenašati posmehljivih pogledov, zafrkavanja in drezanja.

Že kmalu sem namreč spoznal, da Jezus in hoja za njim pač nista “kul” in da je včasih težko biti Jezusov učenec. Saj ne, da je Jezus to svojim učencem obljubil in jih celo blagroval, če se jim bo to zgodilo: “Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili” (Mt 5,11).

Seveda se ne bi hotel primerjati z mučenci, ki so skozi zgodovino za Jezusa zastavili ne samo imetje in ugled, temveč tudi svoje življenje. V primerjavi z njimi so ti pritiski otročarije. In vendar se v malenkostih življenja gradi vera. Tudi ko te zafrkavajo sošolci, prijatelji, mogoče celo najbližji sorodniki zato, ker si kristjan, ni lahko ostati pokončen in zvest.

Pri soočenju s tem so mi pomagale tri stvari:

Prva je logična: ko se začneš zavedati, kako velike stvari je naredil Bog zate, potem ne moreš drugače, kot da poglabljaš odnos z njim. In s tem pride tudi zavedanje, da je vera velik dar in si lahko hvaležen, da si ga prejel. Kdo drug pa ga mogoče ni, zato ga ne zna ceniti.

Kadar je prišel trenutek, ko bi najraje obupal, sem človeka, ki me je zafrkaval, daroval Bogu in se, če je bilo le mogoče, zanj zahvalil. Ob njem je moje zaupanje in vera v Bogu imela priložnost za rast.

Zadnja, tretja pa je tale: bil sem del mladinskih skupin, kjer smo podpirali drug drugega in se spodbujali. Če si v taki skupnosti, v kateri lahko nekomu zaupaš svoje težave in te razume, potem je mnogo lažje prestati tudi pritiske. Na koncu je v resnici pomembno, kako te vidi Bog, in ne, kako te vidijo drugi. Pa le pogumno!

 

Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Najst, št. 4 mar.-apr. 2018

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.
Najboljših 10 Matevž Mehle
  1. Naj brano
    |
    Naj deljeno
Več