Aleteia

Ste prepričani, da imate vse, kar sodi v žegnanjsko košaro?

EASTER BASKET
TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA
Deli

Velikonočna košara za žegen – obvezen del praznovanja velike noči za skoraj vsako slovensko družino, pa naj bo verna ali ne

Glede na razširjenost običaja o vsebini velikonočnega žegna vemo manj, kot bi lahko – od priprave pa do ostankov. Da bi bolje razumeli pomen blagoslova jedi, nas je po njem vodil viški župnik (danes provincialni minister slovenskih frančiškanov), p. Marjan Čuden.

Kaj sploh sodi v žegnanjsko košaro in kakšen je pomen jedi?

Prvi kos, ki ga položimo v košaro, je šunka. Predstavlja trpeče Kristusovo telo, hkrati pa je tudi odmev na pashalno jagnje, ki ga Judje uživajo v spomin na rešitev iz egiptovske sužnosti.

Dodamo kruh, ki spominja na evharistijo, Jezusovo duhovno žrtev in njegovo vstajenje.

Manjkati ne smejo pirhi, za žegen največkrat rdeči, saj nas spominjajo na kapljice Jezusove krvi. Prav tako so podoba groba. V jajcu se namreč skriva življenje, ki lahko zdrobi lupino in prikljuje na dan. Lupina je podoba skal, ki so zapirale Kristusov grob, a jih je vstali Kristus zdrobil.

Po izročilu naj bi hren, ki je po svoji obliki podoben žebljem, v nas zbudil sočutje do Križanega. Njegova grenkoba nas spominja na Kristusovo žejo na križu, predvsem žejo po človeški in božji bližini. Hren za blagoslov naj bo seveda cel, korenina, in ne že pripravljen v lončku.

Na vrhu pa še potica ali drug kolač, ki predstavlja Kristusovo trnjevo krono.

Vse to so osnovna živila, ki jih najdemo v žegnanjskih košarah povsod po Sloveniji. Druge sestavine se razlikujejo po pokrajinah.

EASTER FOOD TRADITION
TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA

Kaj lahko še dodamo?

Poleg šunke nekateri dodajo še klobase – te naj bi predstavljale vrvi, s katerimi je bil zvezan Jezus. Drugod v košarah najdemo pomaranče, ki simbolizirajo mešanico žolča in kisa, s katerim so skušali napojiti Jezusa. Ponekod je navada, da v košaro vržejo še kovanec (lahko je tudi vmesen v kruh), ki naj bi ga nato vse leto nosili v denarnici, da nam nikoli ne bi zmanjkalo denarja.

Seveda se danes v košarah, sploh otroških, lahko znajde vse mogoče: od čokoladnih zajcev in jajc do drugih sladkarij. In zakaj ne? Nobena hrana ni nevredna blagoslova, pomembno pa je, da se otrokom razloži, da je treba blagoslovljene sladkarije pojesti s posebnim spoštovanjem in hvaležnostjo in nikakor za njimi puščati ostankov (kar ob obilici vsega predobrega pač ni nemogoče).

Košara in prtič

Po izročilu naj bi žegnanjska košara simbolizirala božji grob, prtič na vrhu pa prt, ki ga je imel Jezus v grobu prek obraza. Zato so prav to košaro in prtič uporabljali samo v ta namen, čez leto pa sta bila spravljena na posebnem mestu.

Prtič je lahko kvačkan, pleten, klekljan, vezen … Povsod pa je nekaj posebnega. V času velikega pomanjkanja (npr. med obema vojnama) je bilo posebej pomembno, da je žegnanjska košara dajala vtis polnosti, pa tudi, da je bila čim večja. Gospodinje so si včasih pomagale tako, da so pod skromno količino jedi v košaro naložile prepognjene rjuhe ali kar drva.

Danes, ko skoraj ne vemo več, kaj je pomanjkanje hrane, naj bo bolj kot na količini raje poudarek na kakovosti in skrbni, spoštljivi pripravi jedi.

Celoten prispevek je bil objavljen v reviji Paznična, št. 2, letnik 2014.

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.