Po rodu je bil iz Arimateje (v hebrejščini Armathajim), mesta v Judeji, današnji Rentis, ki leži deset kilometrov severovzhodno od Lidije, verjetno Samuelovega rojstnega kraja (1 Sam 1,1).
Bil je bogat mož (Mt 27,57) in ugleden član sinedrija (Mr 15,43; Lk 23,50). Imel je nov grob, vklesan v skalo blizu Golgote v Jeruzalemu. Bil je Jezusov učenec, vendar je to tako kot Nikodém prikrival, ker se je bal judovskih oblasti (Jn 19,38). Luka o njem pove, da je pričakoval Božje kraljestvo in ni odobraval obsodbe, ki jo je Jezusu izrekel sinedrij (Lk 23,51).
Tisti, ki zaprosi za Jezusovo truplo
V krutih trenutkih križanja ga ni bilo strah prositi Pilata za Jezusovo telo (v Evangeliju po Petru 2,1; 6,23−24, apokrifu iz 2. stol., ga Jožef zaprosi zanj pred križanjem).
Ko mu je upravitelj dal dovoljenje, je križanega snel s križa, ga zavil v čisto platno in ga z Nikodemovo pomočjo položil v grob, ki ga je imel v lasti in ki ga ni še nihče uporabil. Potem ko sta ga z veliko skalo zaprla, sta odšla (Mt 27,57−60; Mr 15,42−46; Lk 23,50−53 in Jn 19,38−42). Do tu imamo zgodovinske podatke.
Preberite še:
Kakšna je bila Jezusova smrt?
Preberite še:
Kdaj in kje so najprej molili križev pot?
Legende in apokrifi
Od 4. stol. dalje so se pojavila izročila legend z domišljijskim značajem, v katerih so poveličevali Jožefovo podobo. Apokrif iz 5. stol., Pilatova dela, imenovan tudi Evangelij po Nikodemu, pripoveduje, da Judje niso odobravali Jožefovega in Nikodemovega ravnanja v korist Jezusa in so zato Jožefa zaprli. Ko se čudežno reši, se pojavi v Arimateji. Od tam se vrne v Jeruzalem in pripoveduje, kako ga je Jezus rešil.
Še bolj neverjetno je delo Vindicta Salvatoris (mogoče iz 4. stol.), ki se je zelo razširilo v Angliji in Akvitaniji. Knjiga pripoveduje o pohodu Tita in njegove legije, da bi maščeval Jezusovo smrt. Ko je osvojil Jeruzalem, je v nekem stolpu našel Jožefa, ki so ga tja zaprli, da bi umrl od lakote, vendar se je hranil z nebeškimi izbranimi jedmi.