Aleteia

Ne težite mi z velikonočnim zajčkom

EASTER
Deli

Milenijec meni, da je resnica veliko mogočnejša od izmišljenih zgodb

Kolikor daleč mi seže spomin, sem od nekdaj gojil globoko nezaupanje do velikonočnega zajčka. Ravno sem se rešil dvomov o tem, da lahko možakar v eni noči skozi dimnike obišče najmanj milijon hiš, zdaj pa naj bi verjel, da lahko enemu glodavcu uspe nekaj podobnega?

Seveda sem se rad zbudil in ob postelji našel košaro, polno sladkarij, toda medtem ko sem jih z veseljem užival, se mi je vedno zdelo, da nekaj ”ne štima”. Morda je bil kriv sladkor, toda ko sem odraščal, sem začel vse pogosteje dvomiti ne le o velikonočnem zajcu. Najprej sem podvomil o Božičku, kasneje, v svojih najstniških letih, pa celo o svoji veri.

Zgodbice, povezane z verskimi običaji, o Božičku in velikonočnem zajcu nam pripovedujejo takrat, ko smo zanje najbolj dojemljivi. Oba lika spremljata dva največja praznika v koledarju Katoliške cerkve in ker se od otrok pred prejemom prvega svetega obhajila ne pričakuje, da bodo v polnosti sodelovali pri sveti maši, nas pogosto v isti sapi poučujejo o Jezusovem rojstvu in Božičku.

Jože in umetna brada

Nato pa se nekega dne spametujemo. Sanje se nam sesujejo, pa naj to stori sam Božiček, ki je seveda sosedov Jože z umetno brado, ali pa naključno slišimo klepet prijateljev med šolsko malico.

Ko se je to zgodilo meni, me je bilo sprva sram, da sem toliko časa naivno verjel takšnim izmišljotinam, nato pa sem postal jezen, da so mi lagali celo najbližji. Temu je sledila skrb, da me odslej na praznična jutra ne bo več čakal kup daril, ampak navsezadnje sem bil takrat še otrok.

Christmas santa claus
By noppawan09 | Shutterstock

Laž in Resnica, vera in pravljice

Nekaj zahrbtnega tiči za celotno zamislijo, da je treba domišljijo mešati z resničnostjo. Jezusovo vstajenje od mrtvih ni dosežek običajnega človeka in zanj je potrebna vera, toda vrelec vere zastrupljamo z mešanjem Resnice z lažmi, za katere vemo, da jih bodo naši otroci prerasli.

Kako se torej lahko sprašujemo, zakaj ima milenijska generacija doslej najnižji odstotek obiskovanja bogoslužij? Če vero navezujemo na pravljice, ki jih otroci prerastejo, kako lahko od njih pričakujemo, da se jim ne bo zdelo potrebno prerasti tudi vere?

Sladkarije in duhovna hrana

To vpliva ne le na celotni proces učenja o veri, ampak v naših možganih zasidra prepričanje, da se morajo naša pričakovanja na dva najsvetejša dneva v letu osrediniti na materialno in ne duhovno plat.

To je tako, kot bi v nas poskušali zbuditi pogojni refleks: ko odrastemo, naj bi praznike doživljali kot nekaj svetega, še vedno pa se nam cedijo sline po sladkarijah namesto po duhovni hrani. Ko naši možgani nič več ne prejemajo prijetnih dražljajev, ne vemo, kaj storiti, ker se nismo bolje izurili.

Čudeži naj imajo prednost

Zato si v najboljšem interesu naše vere in njene prihodnosti močno prizadevam, da bi opustili sekularne plati naših praznikov in prazničnih izročil. V pravem pomenu praznikov je več kot dovolj priložnosti za čudenje in skrivnosti, s katerimi lahko pritegnemo domišljijo svojih otrok.

Namesto da si zanje izmišljujemo zgodbe, ki naj bi jim verjeli, jim raje pripovedujmo o Jezusovih resničnih čudežih, o darovih, ki so jih uživali svetniki, o vrednoti vere, ki spreminja življenje, in o neskončni Božji moči.

Navsezadnje, vera je velik izziv in je ne bi smeli zapravljati za ničvredne zgodbice.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.