Velika noč se dogaja v grobu. V človeškem grobu. V mojem, v tvojem grobu. Na kraju moje žalosti, mojih razočaranj, grehov, krivic, porazov, krivd, na kraju obupa, na kraju trpljenja in osamljenosti, na kraju temačnosti in zatohlosti mojega življenja. Tam, samo tam. Zato mora vsak, ki hoče doživeti veliko noč, najprej stopiti v grob. V svoj grob, v človeški grob, v vse mrtvo svojega življenja, in vanj položiti Jezusa.
Pustiti mu mora vanj. Priznati svoj grob. Kajti Bog potrebuje moj grob, Bog potrebuje moje smrti, da bi me rešil. Potrebuje moj grob, ker je moj grob potreben za njegovo ljubezen. Ker ljubezen vedno potrebuje grob, potrebuje temo in greh, da nastane – kakor luč potrebuje temo.
Zato Bog potrebuje moj grob. Ker samo tam človek zares začuti ljubezen, vrednost, dragocenost: ko ga ima nekdo rad kljub vsemu temu. In on hoče prebivati tam, da bi jaz začutil, da me prav tam, na sredi mojih največjih grdobij, on ljubi. Hotel je biti in me imeti rad v mojem grehu, ker me samo s tem prime in me pelje ven, proč od mojih smrti. V življenje.
Ljubezen namreč pomeni reči: ti ne boš umrl (Gabriel Marcel).
Preberite še:
Jezusovo vstajenje od mrtvih – resnica ali mit?
Zato ni velike noči brez groba. Praznega groba. Groba, ki ga je osvobodila ljubezen. Samo v grobu, in sicer v mojem praznem grobu, se namreč lahko rodi veselje, se lahko rodi ljubezen, odpuščanje, usmiljenje, zvestoba, mir. In grob bo prazen, če bo vanj stopil Bog. Ljubezen. Če se bom pustil imeti rad, ker potem noben padec ne bo dokončen, noben poraz usoden, noben izziv pretežak, nobena ljubezen nemogoča. Da, potem bom lahko imel rad tudi jaz. Tudi zame nihče ne bo umrl.
To je življenje. To je velika noč. Sedanjost, resnica, otipljivost.
Kristus je vstal! Zares je vstal! Aleluja!
Preberite še:
Kdaj in kje so najprej molili križev pot?
