Na dan, ko se spominjamo poti v Emavs, morda tudi sami kam poromamo. Z družino ali sami. Na Aleteii pa smo ta dan izkoristili za to, da o svoji romarski izkušnji spregovorijo tisti, ki so se odpravili na eno od najbolj znanih romarskih poti. To je Jakobova pot (Camino de Santiago) do španskega mesta Santiago de Compostela, ki se začne v južni Franciji. Največ se jih na to pot odpravi peš, marsikdo pa tudi s kolesom.
Povprašali smo nekaj Slovencev, ki so se že odpravili na to pot, zakaj so se za to odločili, kako drugačni so se vrnili s poti in kaj bi svetovali tistim, ki se tja še odpravljajo.
Petra Škarja, pisateljica
Mlada podjetnica, sicer pa tudi avtorica knjige Camino – Od suženjstva do svobode, se je za pot odločila, ker se je želela znebiti travme iz zgodnjega otroštva, s katero se je že dolgo borila. “Pripravljena sem bila iti na konec sveta, da se rešim teh okovov. In prav to sem storila. Šla na konec sveta (Fisterra) iskat preprosto – lahkotnost in svobodo!”
Nato so se začele dogajati spremembe in danes lahko reče, da ji je Camino po svoje spremenil življenje. “Zagotovo večkrat bosa stopim na travo, imam manj stvari in več doživetij, imam bolj odprte in pristne odnose, več gledam v oči in manj v oblačila ter se znam ustaviti v trenutku in ga zares začutiti. Bolj zaupam življenju. In še toliko bolj razmišljam, česa si v življenju zares želim. Nekaj, na kar v resnici številni sploh nikoli zares ne pomislijo.”
Vsem tistim, ki se na pot še odpravljate ali pa o njej le razmišljate, pa Petra svetuje: “Pojdite! Ni rečeno, da vam bo pot pomagala. Številnim spremeni življenje, drugim ne da ničesar. A nekaj je zagotovo – biti 40 dni na svežem zraku v objemu narave, vsak dan premikati telo, piti vodo iz potočkov, imeti čas zase … Ne more škoditi!”
Preberite še:
Američan, ki se je prelevil v slovenskega misijonarja
Preberite še:
Fizična vadba, ki krepi spomin in se bori proti stresu
Marko Rijavec, duhovnik
“Na Camino sem šel obnovit svoje življenjske odločitve, zdelo se mi je, da so že utrujene od vsakdana. Šel sem se še enkrat odločit za to, kar sem, in hkrati iskat odgovore na svoja pretežka vprašanja. Vrnil pa sem se s povsem drugimi odgovori na povsem druga vprašanja, tista, ki jih niti nisem poznal, a so bila za moje življenje pomembnejša. To namreč naredi ta pot, postavi te pred ogledalo in te pripelje, kamor moraš priti, ne tja, kamor si želiš. Zato vsakomur, ki se odpravlja na to pot, svetujem, naj se ji samo prepusti. Naj hodi, vsak dan, v bolečinah ali v veselju. Preostalo bo naredila pot.”
Barbra Drnač, plesna novinarka in urednica Parade plesa
Barbra se je na pot podala skupaj s partnerjem, v navdih pa jima je bil ogled filma Pot (The Way). “Ko sem ga pogledala, me je tako navdušil, da sva se z Bojanom odločila, da preprosto greva nekam, kjer si nisva mogla predstavljati, kako sploh bo.”
Pot je bila sicer zelo zahtevna in Barbra je več kot ponosna na svoje kilometre (v dveh delih je prepešačila 180 kilometrov). “In dejstvo, da je bilo moje telo po svoje še vedno utrujeno od vse kemoterapije in obsevanj vsled moje bolezni, je bilo še dodatni razlog za razstrupljanje tako telesa kot duha. In ponosna sem na odločitev in podvig. Zdaj je moj moto tudi ta: Zmorem več, kot smem!”
Zakaj iti na pot? “Spoznaš cel kup ljudi, ki hodijo/romajo po tej poti vsak s svojim razlogom ali pa brez njega. Narava je prekrasna, hrana slastna, borba s partnerjem in samim seboj pa odlična preizkušnja praga tolerance. Biti sam s sabo je včasih najboljša družba, ni pa lahko. Mislim, da se na Camino nekoč še vrnem. Ko te enkrat Camino zagrabi, te ne izpusti več.”
Preberite še:
“V kino pridejo kot ateisti in odidejo kot verniki. Govorim iz izkušnje”
Jasmina Rihar, prevajalka
Jasmina se je na pot proti Santiagu podala po trasi Camino del norte (severna pot) s kolesom, skupaj s štirimi prijatelji. “Želja po poti je bila že nekaj časa v zraku, izziv nam je bilo iti s kolesom, zame sploh, ker prej nisem veliko kolesarila, pa še v Španijo, ki mi je po študijski in poklicni plati blizu in sem jo že kar pogrešala,” se spominja. “Prevzemala me je misel na starodavno pot, posuto z romanskimi cerkvicami in zanimivimi kraji po poti. Pa seveda doživeti duhovno plat, srečati druge romarje, spati v posadah in albergih …”
Njihova pot je trajala 10 dni, prevozili pa so približno 825 kilometrov. Namen: romanje za domovino. “Mislim, da smo se vsi vrnili nekaj kilogramov težji, romarski meniji so res obilni. (smeh, op. p.) Sicer pa težko rečem, da sem se vrnila duhovno posebno spremenjena. Kljub skupnim molitvenim večerom smo se na koncu vsi strinjali, da je romanje peš drugačno, da te bolj potegne v globino in ti daje več možnosti za srečanje z drugimi.”
Nasvet tistim, ki se na pot še odpravljajo? “Naj si vzamejo čas, če se odpravljajo s kolesom, tudi za priprave. In seveda, ultreia!”
Preberite še:
Poglejte športne podvige slovenskih redovnic
Sandi Žnidar, mikrobiolog
Tudi Sandi se je odpravil po severni poti (in jo povezal s potjo Camino Primitivo), le da je on šel peš. “Po koncu nekega kariernega obdobja me je Camino poklical. Čeprav lahko rečem, da sta mi pohodništvo in narava pri srcu, nisem imel nekega jasnega razloga za romanje. Sem si pa vsak dan izbral en namen in molil zanj.”
Hodil je 23 dni in prehodil okoli 570 kilometrov. “Med potjo srečuješ ljudi vseh vrst, različnih narodnosti in starosti. Imel sem občutek, da so vsi zelo pripravljeni na deljenje svojih osebnih zgodb in čustev. Zato mislim, da sem se vrnil bolj odprt in pripravljen poslušati.”
Tistim, ki se na pot podajajo, pa svetuje, naj čim manj uporabljajo telefone in predvsem socialna omrežja, saj so danes priložnosti za tako umiritev, kot jo doživiš na Caminu, zelo redke.
Preberite še:
Kam na družinski izlet v okolici Ljubljane?
Preberite še:
Neverjetno potovanje do cerkve, ki je vklesana v gorovje
