Takole je: če želi Cerkev generacijo milenijcev privabiti v svoje vrste, ji mora ponuditi nekaj, česar drugje ne bo dobila. Tako preprosto je to. Morda je baby boom generacija potrebovala nekaj “drugačnega”; morda so se odzvali pozivu, naj naredijo Cerkev bolj “posvetno”, toda milenijci so nekaj drugega. ”Posvetno” Cerkev so že izkusili in zdaj oni potrebujejo nekaj “drugačnega”, torej “ne od tega sveta”.
Napačno razumljene potrebe
Želijo si več. Več kot okusno karamelno kavo, ki je na voljo že povsod. Ne potrebujejo Cerkve, ki bi jim omogočila dostop do “kul” stvari. Tega imajo že vrh glave. Želijo si pristnosti, resnice. Želijo si lepote. Želijo si, da bi jim bili resnica in lepota vedno na voljo, četudi ju včasih ne bodo razumeli. Vaja dela mojstra. Želijo si smisla, ki sega onkraj “kul” in modernih stvari.
Želijo si nekaj večnega in če jim Cerkev tega ne more dati, če jim ta ne more ponuditi odklopa od sveta, ker je sama postala že preveč posvetna, vse skupaj nima nikakršnega smisla.
To je razlog, zakaj milenijcev ne boste našli v cerkvenih klopeh.
Saj ne gre za kvantno fiziko. Milenijci so rojeni z enakimi možnostmi za duhovno rast kot vsaka druga generacija. Oglaševalski trg pa povsem napačno razume njihove potrebe.
Preberite še:
Tudi vam med mašo po glavi hodi milijon stvari?
Kaj pravijo raziskave?
Raziskava univerze Georgetown v ZDA je nedavno pokazala, da se dve tretjini milenijskih katoličanov maše udeleži le nekajkrat na leto, kar je občutna razlika od večine katoličanov pred drugim vatikanskim koncilom, ko jih je k maši vsaj enkrat tedensko prišlo kar 55 odstotkov. Le 41 odstotkov milenijskih katoličanov na pepelnično sredo pristopi k obredu pepeljenja in le 36 odstotkov se jih v postnem času nečemu odreče.
Presenetljivo je, da jih kar 58 odstotkov na postne petke ne uživa mesa. Medtem ko vse manj otrok obiskuje katoliške šole, pa se vedno več mladih odloča za študij na katoliških univerzah in kolegijih. Milenijsko generacijo torej Cerkev očitno zelo privlači, kljub temu pa mlade nekaj odvrača od sedenja v cerkvenih klopeh.
Morda resnično drži, da je rešitev v pravem načinu posredovanja sporočila. Če bo Cerkev hotela milenijcem pomagati, da se bodo vrnili v cerkvene klopi, bo moralo njeno sporočilo preseči “posrednika”, ne pa da se bo v njem izgubilo.
Preberite še:
11 nasvetov za bolj doživeto mašo
“Gospod, nauči nas moliti”
S protestantskega vidika je to videti nekako takole: Bas odmeva po dvorani, ko bradati duhovni vodja prekine nagovor in občestvo, ki se koplje v svetlobi dveh orjaških zaslonov, povabi, naj tvitnejo z oznako #JezusŽivi. V dvorano se iz preddverja širi omamen vonj sveže pripravljene kave, kjer lahko naročite kavico z mlekom in kupite skodelico z natisnjenim logotipom cerkve. Stoli so udobni, glasba pa zveni kot zadnja uspešnica s svetovnih lestvic. Na koncu obreda bo nekdo dobil iPad.
To si po mnenju številnih Cerkva želijo predstavniki milenijske generacije.
Pa to sploh ne drži. Ne katoličani ne protestanti si ne želijo ničesar podobnega. Želijo si le tega, kar so učenci prosili Jezusa: “Gospod, nauči nas moliti” (Lk 11,1). Brez tega namreč ne vedo, kako naj rastejo v veri.
Naučiti se morajo tudi hoditi za Jezusom, s križi in vsem, kar sodi zraven. Navsezadnje je to tisto, kar si je želel tudi Jezus.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
Preberite še:
Zaupanje je, ko mladi povedo stvari, ki si jih ne upajo niti staršem
Preberite še:
Mladi, ste brez Wi-Fi-ja? Papež ponuja geslo, ki nikoli ne zataji.
