Aleteia

Je krščanstvo odgovorno za ekološko krizo?

MAN HOLDING EARTH
SHUTTERSTOCK
Deli
Komentar

Napolnita zemljo in si jo podvrzita (1 Mz 1,28)

Leta 1967 je ameriški zgodovinar Lynn White med odkrivanjem zgodovinskih razlogov za ekološko krizo postavil še danes odmevno tezo, da je do nje v veliki meri prišlo zaradi krščanstva.

Izhajal je iz ideje, da je Sveto pismo posredovalo miselnost, da je v središču vsega človek, ki so mu naravne dobrine podrejene, opiral pa se je na vrstico iz uvoda. Tako naj bi “krščanstvo omogočilo brezbrižno izkoriščanje narave”.

Krščanski odnos do okolja in odgovornost

Krščanstvo do okolja nekakšnega kodeksa ravnanja nima, saj je osredotočeno predvsem na eno osebo: Jezusa, ki življenju daje določen smisel in pomen. Krščansko ravnanje do okolja zato izhaja iz pravega odnosa, ki se ga posameznik nauči prek ljubezni in dojemanja stvarstva kot daru.

Papež Frančišek v svoji okoljevarstveni okrožnici Laudato si (Hvaljen, moj Gospod) temu dodaja: “Odgovornost do zemlje, ki je od Boga, nakazuje, naj človeško bitje, obdarjeno z razumom, spoštuje naravne zakone in občutljiva ravnovesja med bitji tega sveta.” Tako krščanski odnos do okolja predvideva tudi občutek skrbnosti.

Skrb za okolje je namreč naša moralna dolžnost. Osnovana ni le na spoštovanju današnje generacije in prihodnjih, ampak tudi na posebni vrednosti stvarstva, ki je bilo ustvarjeno za človeka. Toda kljub temu da je v krščanskem pogledu na prvo mesto postavljen človek, obdarovan z neprimerljivim dostojanstvom, je navsezadnje Bog tisti, ki je izvor, lastnik in cilj stvarjenja.

V zvezi z odnosom do okolja je papež Frančišek še zapisal: “Poslej ne govorimo več o drži, ki si jo lahko izberemo, temveč o temeljnem vprašanju pravičnosti – tako do Boga kot tistih, ki bodo še prišli.”

Vloga človeka

Če se vrnemo k naslovu, ki ga je potrebno razumeti v kontekstu, moškemu in ženski ni naročeno le to, da zemljo napolnita in si jo podvržeta, ampak tudi da jo obdelujeta in varujeta (1 Mz 2,15). V tem smislu je človeku zaupana posebna naloga, da z okoljem sodeluje in zanj skrbi, kakor je leta 1979 poudaril sv. Janez Pavel II: “Naj bo človek v stiku z naravo razumen in plemenit gospodar ter varuh, ne pa izkoriščevalec vsega in brezobziren uničevalec.”

Človekova naloga oskrbništva se tesno povezuje z delom, ki pa je viden kot sestavni del človekovega poklica, kot “pot dozorevanja, razvoja in osebne uresničitve”. In prav prek dela lahko s krščansko odgovornostjo iščemo nove poti in načine, da z okoljem na vseh področjih ravnamo bolje – v želji, da ekološki krizi stopimo naproti.

 

Prispevek je nastal na podlagi prispevka predavatelja Gregoria Guitiána z univerze v Navarri.

Viri: Papež Frančišek: Okrožnica Laudato si, Janez Pavel II.: Okrožnica Redemptor hominis, Lynn White: The Historical Roots of Our Ecologic Crisis (Zgodovinski razlogi za našo ekološko krizo)

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.