Aleteia

5 razlogov, zakaj ostati pri maši do konca

GIRL PRAYING IN PEW
Deli

Zakaj ne velja, če cerkev zapustimo pred koncem bogoslužja, češ "glavno sem slišal, zdaj se mi pa mudi po opravkih"

Večina nas je to gotovo že kdaj naredila. Po končanem obhajilu s sklonjeno glavo odhitimo proti cerkvenim vratom, ker nas čaka še pomemben opravek. Upamo, da župnik in naši prijatelji tega ne bodo opazili. In morda zares ne opazijo. Toda Nekdo to vendarle opazi.

Ali človek potrebuje motivacijo, da ostane malce dlje, da počaka do konca maše? Tu je pet razlogov, zakaj je vredno in pomembno počakati do konca bogoslužja.

1. Obhajilo pomeni obhajanje

Ko prejmemo sveto obhajilo, prejmemo samega Jezusa. Ko použijemo hostijo in odhitimo stran, je podobno, kot če bi obiskali prijatelja, in tisti trenutek, ko lahko z nami sede za mizo in se nam posveti, poskočili in stekli proti vratom, medtem pa zaklicali: “Krasno je bilo malce posedeti s teboj, vidiva se prihodnji teden!”

Obhajilo pomeni čas za pogovor z našim Gospodom in Odrešenikom. Da bi to lahko storili, moramo ta čas dejansko posvetiti le Njemu, si vzeti nekaj trenutkov in jih nameniti Gospodu.

2. Ni lepo, če je človek nevljuden

Pred mašo v samostanu imamo pol ure čas za tiho meditacijo ob evangeliju. Včasih malce zamudim. Hitro prikorakam s sklonjeno glavo, v zadregi, ker vsakdo lahko vidi, da sem zaspala. Nedavno pa sem ugotovila, da moja motivacija, da sem točna, ne bi smela biti zadrega, temveč dejstvo, da bom srečala Jezusa.

Zakaj nas tako pogosto skrbijo odzivi drugih ljudi, ne pa tudi Jezusa? Mislimo si: Pohiteti moram, ker me čaka še toliko opravkov, ta-in-ta čaka name! Zakaj pa je tako preprosto prej oditi in že na začetku zamuditi, kadar nas čaka Stvarnik zemlje in vesolja?

MASS
Oton Naglost | DRUŽINA

3. Maša ni opravek, ki ga črtamo s seznama nujnih opravil

Ljudje, ki pred koncem maše odhitijo iz cerkve, so s tem zgolj črtali enega izmed nujnih opravkov na seznamu tistega dne in si želijo, da bi se čim prej končal.

Krščansko življenje ni seznam nujnih opravil, ampak je povabilo, da negujemo odnos z Bogom. Če hodimo k maši iz občutka dolžnosti, se sicer res izogibamo smrtnemu grehu, toda le za las, in to ni tisto, kar nas vabi k duhovnemu življenju. Vabilo velja za toliko drugih stvari! Vabljeni smo k pristnim odnosom, k svetosti, k preobrazbi.

4. Sklepni blagoslov je pomemben

Zahariji, očetu Janeza Krstnika, je bila dana čast, da je šel v Gospodovo svetišče zažgat kadilo na dan, ko mu je angel sporočil, da bosta z ženo Elizabeto postala oče in mati. Množica vernikov je molila zunaj in nestrpno so ga pričakovali, da bi jim podelil blagoslov. Ko se je Zaharija prikazal zunaj svetišča, je bil nem, saj ni verjel angelovemu sporočilu. Blagoslova torej ni bilo, kar še močneje poudarja izgubo milosti in glasu. Ljudje so bili gotovo zelo razočarani.

Blagoslovi so izredno dragoceni. Ko duhovnik, ki s posvečenjem postane Jezusov namestnik, podeli sklepni blagoslov, nas blagoslavlja sam Bog. Če bi pred koncem maše ob oltarju stal Jezus in nas čakal, da nam podeli blagoslov, ali ne bi počakali do konca?

5. Deležni smo več milosti

V katekizmu je zapisano: “Sadovi zakramentov so odvisni tudi od pripravljenosti prejemnika” (KKC 1128). V zakramentih je moč, toda koliko te moči dejansko prejmemo v vsakdanjem življenju, je odvisno od tega, kako smo na prejem zakramentov pripravljeni.

Če po obhajilu odhitimo iz cerkve, je precejšnja možnost, da nismo prav dobro pripravljeni, da se ne zavedamo prav dobro, da uživamo telo, kri in dušo samega Boga. To so zahtevne teme. Zato si zaslužijo, da se nanje pripravimo z velikim spoštovanjem, če ne zaradi drugega, pa zato, ker v življenju potrebujemo vsak drobec milosti, ki ga lahko prejmemo.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja AleteiePrevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.