Aleteia

Bila sem v Jezusovem grobu

JESUS TOMB
SHUTTERSTOCK
Deli

Vem, da je grob prazen

Pred leti sva imela z možem privilegij, da sva smela romati v Sveto deželo. Za naju je bilo to nekaj izjemnega, nekaj, kar naju je za vedno zaznamovalo, nekaj, kar nama bo ostalo za vedno v spominu in se večkrat vrača – včasih le kot odmev ali spomin, včasih kot opomin. Med vsemi dogodki pa posebej izstopa tisti, ki sva ga doživela v Jeruzalemu.

Stala sva na mestu vstajenja

Nekega zgodnjega jutra, ko je bilo še zelo temno, sva z možem hitela po jeruzalemskih ulicah. Priznam, da me je bilo kar strah in se nisem počutila varno, vendar se ponudbi, ki sva je bila deležna, nisva mogla upreti. Duhovni voditelj našega avtobusa, duhovnik Bogomir Trošt, nama je namreč ponudil, da se mu lahko ob 4. uri zjutraj pridruživa pri sveti maši v Jezusovem grobu. To je zelo majhen prostor, v katerem je prostora le za štiri odrasle osebe.

In tako sva bila poleg g. Trošta in še enega duhovnika pri tisti zgodnji sveti maši le še midva. Še danes me vso spreleti, ko se spomnim, kako sem se počutila na mestu, kamor so nekoč položili v prte zavito Jezusovo balzamirano mrtvo telo. Pa vendar je bil to tudi kraj, od koder je naš Gospod na velikonočno jutro vstal od mrtvih.

Ko se danes znova sprašujem, zakaj je takrat g. Trošt prav naju povabil na ta sveti kraj, mi v srcu odzvanja edini mogoči odgovor: “Zato, da bosta ljudem pripovedovala, da je Jezusov grob prazen, da je Gospod vstal od mrtvih.”

In o tem sedaj vedno znova pripovedujem in pričujem

Na razne načine pripovedujem, da Jezus živi, da ga ni v grobu, da je grob prazen. Tam sem bila in to vem.

Da je Jezus živi Bog, ki je vstal iz groba in premagal zlo in smrt, sem vedela že prej, preden sem bila pri tisti jutranji sveti maši v Jeruzalemu. Še posebej sem vedela tisto noč, ko je zaradi enega od najbolj malignih tumorjev v žrelu umiral najin tretji sin. Ko sva zvečer odhajala od njega, res nisva vedela, ali sva se od njega za vedno poslovila. Zdravnica, ki je bila tisto noč pri njem, je rekla: “Veliko mladih sem v takem stanju videla oditi.”

Najin sin danes živi, ima družino in pričakuje tretjega otroka. Že samo s tem, da živi, pričuje, da je Jezus živ, da je isti včeraj, danes in jutri, da nas, naše želje in naše prošnje jemlje zares. Tudi takrat nas vzame zares, ko se nam zdi, da se zadeve obračajo drugače, kot si mi želimo in si predstavljamo.

Vstali Jezus sodi na prestol mojega življenja

Na poteh vsakdana nujno potrebujem vstalega in živega Jezusa. Potrebujem ga takrat, ko se borim s svojimi slabostmi, napakami in svojim egoizmom. Potrebujem ga takrat, ko me je strah in ko moram umirati sebi, svojim predstavam, idejam in idealom. Potrebujem ga takrat, ko podležem svojemu napuhu in dovolim, da moj ego zasede prestol mojega življenja. Potrebujem ga takrat, ko se v najinem odnosu stemni nebo, ko divjajo nevihte in švigajo strele, ko se oba počutiva, kot da sva paralizirana v grobu sebičnosti. Zavedam se, da takrat nikomur in za nikogar nisva odsev Božje podobe.

Takrat potrebujem moč, ki neskončno presega mojo slabotno moč – potrebujem vstajenjsko moč, moč, ki ni moja, moč, ki je Božja. To je Moč, ki more obuditi od mrtvih, ki more dvigniti iz groba, ki more dati novo življenje. Kolikokrat smo “mrtvi”, ko “ležimo” v grobovih svojih navad, razvad, zasvojenosti, ko smo ujeti v razne miselne vzorce, ki so nam jih vsilili ali smo jih sami razvili.

Ob vsem tem se veselim, saj vem, da mi je ta Božja moč vedno na razpolago, ker mi jo Bog daje, ko ga prosim. Na meni je le, da negujem disciplino stalnega preverjanja, to je, da se vedno znova sprašujem, kje sem kot žena in mati, v katerih grobovih še vedno “ležim” oziroma iz katerih grobov ne morem sama vstati in za to potrebujem vstajenjsko Moč, ki je Jezusa obudila od mrtvih.

Jezus živi in dela povsod, kjer mu dovolim

Jezusova kri je bila prelita zaradi mojih grehov – umrl je namesto mene in za mene. Tudi vstal je, da je meni prinesel odrešenje in mi pridobil vstopnico za nebesa. Zdaj razumem Slomškovo misel: “Kjer je Bog na prvem mestu, je vse drugo na pravem mestu.” Začenjam se vedno bolj zavedati, da vstali in živi Kristus želi, da ga jaz osebno povabim, naj vstopi v moje srce in tam zasede prvo mesto.

On želi, da je to moja svobodna odločitev, da mu jaz sama dovolim in mu izročim nadzor nad svojimi mislimi, besedami in dejanji. In ko to storim, se v moje srce in v mojo družino vrnejo ljubezen, mir, medsebojna naklonjenost, prijaznost in spoštljivost. In tedaj zagotovo vem, da Jezus živi in dela povsod, kjer mu dovolim. Kaj dela? V meni in po meni ljubi, tolaži, daje upanje, prinaša veselje in srečo, po kateri vsi hrepenimo.

 

Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.
Najboljših 10 Vilma Siter
  1. Naj brano
    |
    Naj deljeno
Več