Menite, da je svetništvo samo za “neoporečne”? Zgodbe teh svetnikov so drugačneVečkrat se zdi, da je svetništvo prihranjeno za “posebneže”, za ljudi, ki so od rojstva poklicani na prav poseben način. Tako se nam v življenju večkrat zgodi, da si v preobilici dela in hitenja preprosto ne moremo zamisliti, da bi si sebe lahko predstavljali kot svetnika. Toda klic k svetništvu ni prihranjen samo za “piflarje” in “neoporečneže”, temveč ima možnost vsakdo od nas.
Kliknite na spodnjo galerijo in si oglejte nekaj primerov, v katerih so “veliki grešniki” postali eni izmed največjih zgledov.
Pobiralci davkov niso med najbolj priljubljenimi v družbi, še posebej je to veljalo med Judi v prvem stoletju. V tem obdobju je rimska oblast najela pogodbenike, ki so zanje pobirali davke, ti pa so to marsikdaj izkoristili za lastno korist. Njihov pohlep je bil znan daleč naokoli. Zato so jih številni sovražili.
Sveti Matej je bil takšen cestninar, pobiralec davkov, ki je opetnajstil ljudi zaradi lastne koristi. In prav njemu je Jezus zaklical: “Hodi za menoj!” (Mt 9,9). Številne je Jezus s tem presenetil, toda vemo, da je Matej od tistega trenutka živel drugače in nam je kot svoje največje delo zapustil Evangelij po Mateju.
Sveti Avguštin, ki je živel v 4. stoletju, je kot najstnik zapustil vero, v kateri ga je vzgajala njegova mati Monika, in se s svojo ljubimko preselil na svoje ter imel z njo otroka. Po dolgoletni goreči molitvi svoje matere je pri 32 letih znova odkril pomen vere.
Marija (živela je v 4. stoletju) je že pri 12 letih pobegnila od doma in preživela 17 let svojega življenja tako, da je mlade moške vabila k spolnim odnosom. Za svoja dejanja ni bila plačana, temveč je uživala v zapeljevanju. Zadovoljna je bila s tem, da je lahko pretentala prav vsakega moškega.
V Aleksandriji je srečala skupino romarjev, ki so bili namenjeni v Jeruzalem, in odšla z njimi z željo, da bi zapeljala vsakega romarja na poti. Toda pri tem izzivu je doživela neuspeh in v Jeruzalemu je ob pogledu na Marijino ikono doživela spreobrnjenje. Spovedala se je vseh svojih grehov in si kot pokoro izbrala življenje v puščavi.
Angela Folinjska (1248-1309) je bila zelo lepa in izjemno bogata. Kot ženi bogatega in vplivnega moža ji ni bila nedosegljiva nobena stvar. Njena največja strast so bili draga oblačila, nakit in razkošne večerje ob dragocenem vinu. Vedla se je tako, da je vzbujala zavist pri ženskah in poželenje pri moških.
V svoji avtobiografiji je razkrila, da je šla v grehu tako daleč, da se je začela resno spraševati o svojem življenju. Ko je že bila na robu obupa, je v molitvi prosila sv. Frančiška Asiškega za pomoč, ta pa ji je na prošnjo odgovoril: “Če bi me prosila prej, bi ti že prej ugodil.” Ko je stopila iz sence svojega nekdanjega življenja, se je odločila, da bo svoje delo in čas posvetila najbolj ubogim. Vsa svoja draga oblačila in nakit je prodala, da bi lahko pomagala bolnim, po smrti svojega moža je vse svoje imetje razdala ubogim.
Vir: belief.net
Preberite še:
Jezusovo vstajenje od mrtvih – resnica ali mit?
Preberite še:
Reči da Gospodu na svoj način
Preberite še:
Kolikokrat se je Jezus po vstajenju prikazal