Aleteia

Odprto pismo staršem, katerih otroci so zapustili Cerkev

PRAY YOUNG
Philippe Lissac I Godong
Deli
Komentar

Peščica nasvetov nekoga, ki je odšel – in se vrnil

Dragi starši, katerih otroci so zapustili Cerkev,

tudi jaz sem jo zapustila. Nikoli ne bom pozabila nedelje, ko so me starši ujeli na laži, da sem bila zjutraj pri maši. Za njih je bila to boleča potrditev nečesa, kar so sumili že več mesecev: da ne živim vere, v kateri so me vzgajali. Kljub katoliški šoli, nedeljskim mašam, družinskim molitvam rožnega venca in še čemu sem si želela “izstopiti”.

Takrat sem bila študentka drugega letnika in v hitro razvijajočem se odnosu, ki mojim staršem ni bil po volji. Bolečina, ki sta jo občutila ob mojih življenjskih odločitvah, je bila očitna, posebej, kadar sem bila kritična do Cerkve. Svoje starše sem ljubila in sem resnično občutila krivdo zaradi njihove stiske. Ampak bolelo je tudi mene.

Ultimati in spodbude

Zdelo se mi je, da ne glede na to, kako uspešna sem, starši nikoli ne bodo zadovoljni z menoj, če ne bom katoličanka. Prepričana sem bila, da je njuna ljubezen do mene pogojena z mojo vernostjo. V skrajnem obupu so poskušali vse. Iskreno smo se pogovarjali. Dobila sem cel kup verske literature. Poskušali so z ultimati in različnimi spodbudami, da bi se vrnila v Cerkev. Vse to me je še bolj oddaljevalo od njih in od vere ter me vleklo bližje ljudem, ki mojega odnosa z njimi niso z ničimer pogojevali.

Nekega dne pa sem opazila, da se je odnos staršev do mene spremenil. Namesto da bi ves čas tuhtali, kje so naredili napako pri vzgoji, so bili nenadoma iskreno veseli, da sem njihova hčerka. Niso me več spraševali, kdaj in kam bom šla k maši ali kje sem prespala preteklo noč. Raje so me vprašali, kako se počutim in ali mi lahko kakorkoli pomagajo. Vse to ni bilo prav nič lažno ali prisiljeno. Bila je preprosto iskrena ljubezen in prijaznost, ki je počasi zdravila naš ranjen odnos. Iskreno so se zanimali za mojega fanta in ga sprejeli v svoj dom.

MAN,PRAYING,MASS
George Martell | Boston Catholic | CC BY-ND 2.0

Sam odkriti duhovno pot

Več let zatem sem ugotovila, da sta oče in mama spoznala, kako moram sama odkriti svojo duhovno pot. Onadva sta svojo nalogo opravila, opremila sta me z milostjo zakramentov in znanjem o veri. Zdaj, ko sem odrasla, sem morala sama najti pot nazaj k resnici. Morda se zdi, da so starši začeli opravičevati moje grešno ravnanje, toda to sploh ni res. Vedno je bilo jasno, česa pod svojo streho ne bodo dopuščali. Nisem pa bila več pod “policijskim nadzorom”. Njihovo veselje ni bilo več odvisno od negotove dvajsetletnice in začuda je s tem z mojih ramen padlo težko breme.

Tri dolga leta po tistem nedeljskem jutru sem se vrnila h katoliški veri. To je bila pot domov, ki se je začela z zlomljenim srcem in neizmerno željo po tem, da bi ugotovila, kaj resnično verujem. Ob tem pa sem ves čas čutila brezpogojno ljubezen svojih staršev.

Ne morem zagotovo reči, zakaj se je vaš otrok oddaljil od vere. Rečem lahko le, da si ne glede na to, ali se sam tega sploh zaveda, obupno želi vedeti, kako radi ga imate in kako ponosni ste nanj kljub njegovi verski (ne)pripadnosti.

Neprestano pošiljanje katoliških člankov in namigovanje na njegovo pomanjkanje vere ga bo še bolj oddaljilo od Cerkve in vas. Sama sem to početje razumela kot razočaranje staršev nad menoj in moj naravni odziv je bila zamera – do njih, do Cerkve, do Boga.

Temeljna naloga je ljubiti

Opravičujem se, če ste pričakovali hitro zdravilo za rešitev vaše težave. Niti predstavljati si ne morem bolečine, ki jo občutite, in navdušenja, s kakršnim pričakujete njegovo vrnitev, toda prosim, ne pozabite: vaša temeljna naloga staršev je, da ljubite. Nikoli ne pozabite, kako ljubiti.

Premišljujte o lastnostih, ki so vam pri vašem otroku všeč, in jim namenjajte pozornost. V pogovorih z otrokom si prizadevajte le, da boste razumeli njega in dejstvo, kako čudovit in edinstven človek je. Ne omenjajte načrtno duhovnih tem v upanju, da bodo obrodile sad. Hitro vas bodo spregledali. Najboljši sad bo obrodila vaša brezpogojna ljubezen do njih.

Kar zadeva vaše molitve, pa mi je oče nekoč povedal,  da mu je dober prijatelj v času, ko sem se oddaljila od Cerkve, dal odličen nasvet. Predlagal mu je, naj ne moli z namenom, da bi se zgodile določene stvari, na primer, da bi začela hoditi k maši, ampak naj raje moli, da bi se v meni okrepile nekatere lastnosti, kot sta razločevanje in pogum.

Kmalu zatem sem se začela vračati domov – in trdno verjamem, da se bo nekega dne vrnil tudi vaš otrok.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.
Najboljših 10 Elizabeth Pardi
  1. Naj brano
    |
    Naj deljeno
Več