Aleteia

Kristusovi “sibirski posli”

BRANKO CESTNIK
TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA
Deli

Se duhovniku splača narediti 500 kilometrov za peščico duš?

Zamislite si, da ste župnik, čigar sedež je v Ljubljani. Vaša župnija pokriva ozemlje od Trsta do Dunaja, vaš škof pa je v Manchestru, na skoraj 1.500 km zračne razdalje. Nepredstavljivo.

A preselimo se v duhu onstran Moskve, na Ural in v Sibirijo. Te dni je na obisku v rodni Sloveniji misijonar Anton Ovtar, lazarist, ki vodi župnijo fatimske Matere Božje v mestu Nižji Tagil v osrčju uralske gorske verige.

Farna podružnica, ki je najdlje od farnega središča, je v mestu Severouralsk, 250 km zračne razdalje na sever. Katoliška škofija, h kateri spada to območje, pa ima sedež v Novosibirsku ob reki Ob, se pravi, 1.500 km vzhodno. Nadalje si zamislite, da je na teh razdaljah katoliških vernikov zelo malo.

Duhovnik kdaj naredi ogromno kilometrov, se spopade z vremenskimi neprilikami, na koncu pa mašuje za manj kot deset ljudi. Poljski klaretinec Adam Gierasimčuk, ki je pred petnajstimi leti deloval v Krasnojarsku, v središču Sibirije, je pripovedoval, da se je enkrat do skupine vernikov peljal celih 500 km.

Ko je prišel tja, da bi maševal, ni bilo nikogar, saj niso bili točno obveščeni, kdaj bo in ali sploh bo sv. maša. Vrnil se je domov, ne da bi maševal z občestvom. Nepredstavljivo.

MISJONARZ NA POST
fot. o. Marek Adamczuk OMI
Kanada Północna

Nepredstavljive razdalje in nepredstavljiv trud duhovnikov za peščico vernikov. Če bi Cerkev delovala po logiki multinacionalnih korporacij, se “sibirskega posla” ne bi šla. “Ni dobička,” bi rekla. Odšla bi tja, kjer se duhovniško energijo namesto v tako rekoč prazen teritorij “izplača” vlagati v velike množice. Denimo v Afriki. Toda Cerkev je Kristusovo mistično telo in njeno razmišljanje ne more biti drugačno od Kristusovega.

Kristusovi “sibirski posli” sledijo Božji logiki, ki jo tudi sicer komaj dohajamo. Človeška logika je logika velikega drevesa, ki je hitro zraslo in hitro dalo polno sadežev. Božja logika je logika gorčičnega zrna.

Če bi ne bilo tako, bi tudi nas, Božjega ljudstva, ne bilo. Mi vsi smo bili prazna in nerodovitna zemlja, v katero ni bilo vredno vlagati, dokler ni prišel Kristus. On je premagoval razdalje, požrtvovalno prihajal do nas, imel potrpljenje z nami, nas čakal, nas varoval kot majhna, a dragocena semena. Vsi mi smo Kristusov “sibirski posel”.

Članek je bil objavljen kot uvodnik tednika Družina št. 16.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.
Najboljših 10 Branko Cestnik
  1. Naj brano
    |
    Naj deljeno
Več