“Bili so trenutki, ko bi moža najraje utopila v žlici vode”

Ženska ženski ‒ mama, žena, pisateljica, novinarka in ljubiteljska raziskovalka preteklosti Milena MiklavčičPisateljica in publicistka brez dlake na jeziku ter avtorica uspešnice Ogenj, rit in kače niso za igrače, lani pa je izdala še drugi del te knjige s podnaslovom Babice, hčere, vnukinje. 

Milena Miklavčič je štirikrat mama in štirikrat babica, družino pa si je ustvarila v Žireh. Več kot 20 let je oblikovala kulturne in otroške oddaje na Radiu Sora, nato je pisala zgodbe za Gorenjski glas, še danes pa piše za različne medije. Je tudi dobitnica različnih literarnih nagrad in priznanj, predvsem pa je oseba z velikim srcem, ki ji je življenje namenilo veliko lepih in tudi težkih trenutkov.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?

Idealno je čisto vsako jutro! Pomigam s prsti, srečna, da lahko. Veste, koliko je ljudi, ki tega ne morejo? Že zjutraj se zahvalim za zdravje, da lahko potem odhitim v kuhinjo, si skuham kapučino, se usedem v prizidku in ga ob branju knjige spijem že tam okoli šeste ure zjutraj. Zelo rada vstajam zgodaj.

Poleti grem na vrt, če je dež, opazujem dežne kaplje, ki polzijo po šipi. Rada imam tudi sneg. Še raje pa drobencljanje korakov v nadstropju nad mano. Tudi vnuka sta zgodaj pokonci. Pogosto prideta k meni, da se kaj pomenimo ali pa zgolj zato, da mi rečeta: “Lepo bodi, babi!”, preden odideta v vrtec in v šolo.

2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete … ?

Kakšna srečnica si! Življenje te je naučilo, da se rada smejiš, da te gube na obrazu ne motijo! Včasih si tudi pokažem jezik in si rečem: “Kaj boš počela danes? Kaj pametnega?”

3. Biti urejena je za vas pomembno, ker … ?

… s tem izkazujem spoštovanje sebi in tudi drugim. Enkrat mesečno obiskujem prijateljico Ljerko, ki me pri svojih 94. letih zmeraj pričaka zelo lepo naličena, za najino “kofečkanje” se tudi izbrano obleče. Zelo dobro pa se počutim tudi v športnih oblačilih, saj vsak dan, ne glede na dež, sneg ali sonce, odidem za uro in pol peš. 10 kilometrov, morda tudi več, je pač treba prehoditi v supergah, kajne?

Preberite še:
“Vedno sem sanjala natanko o tem, kar imam zdaj”

4. Materinstvo je najlepša vloga, ker … ?

Imam štiri otroke in štiri vnuke. Že kot mlado dekle sem si želela več otrok. Ko danes gledam nazaj, mi včasih ni čisto jasno, kako mi je uspelo, da sem bila ob tako veliki družini tudi precej zaposlena. Potem pa se spomnim, da so bili otroci veliko zunaj, in to sami. Zadoščalo je, da sem sem in tja pogledala skozi okno, ko so se lovili po travniku, igrali nogomet, lovili čričke.

V materinstvu sem uživala. Neizmerno me osrečuje, da se je, ko so otroci postali starši, naš odnos spremenil: postali smo prijatelji. Hčerka in najmlajši sin živita v isti hiši (z možem sva se preselila v nekdanjo klet), starejši sin živi v isti ulici, drugi sin po vrsti pa je, žal, pred 21 leti umrl.

5. Spomnite se dni, ko so bili otroci še majhni, obveznosti in dela pa tudi čez glavo dovolj. Ko je bil dan že tako naporen, so se še otroci odločili, da kakšno zagodejo … Kako ste se odzvali v takšni situaciji in kako ste jo rešili?

Pri nas smo se že od nekdaj veliko pogovarjali. Imam srečo, da so otroci (tudi njihovi partnerji) tiste sorte, ki jim pogovor veliko pomeni. Starejša dva sta že pri desetih, dvanajstih pazila na najmlajša dva. Menjala sta jima plenice, ju hranila. Brez problemov! Morda so tudi zaradi tega danes tako povezani med seboj.

Seveda, včasih je tudi počilo, a so bili zmeraj že vnaprej seznanjeni, kaj sledi, če me bodo ”naprosili”. Kdaj pa kdaj sem morala koga kaznovati, a se je to zgodilo bolj poredko. Če sem bila jezna, sem raje vrgla na tla kakšen krožnik. A tudi to me je minilo, ko so mi jih v te namene nekoč kupili cel servis.

6. Kako po več letih zakona z možem ohranjata iskrico v zakonu in zakaj vam je to pomembno?

Poročena sva 46 let. V tem času so se lomila kopja, bili so trenutki, ko bi ga najraje utopila v žlici vode. Verjetno tudi on mene. Tudi pred otroki, če lahko odgovarjam le v svojem imenu, nisem nikoli skrivala, da sem lahko tudi jezna, zoprna, da pridejo trenutki, ko sem šibka, ko jočem.

Otroci so, ko sva se z možem jezila drug na drugega, to spremljali kot nekaj, kar je samo po sebi umevno. Tudi pri dveh, ki se imata zelo rada. Danes vem, da je bilo tako zelo prav. Tudi otrok mora vedeti, da starši niso zmeraj idealni, da so krvavi pod kožo. Hkrati pa vedo, da si je v zakonu treba povedati marsikaj, nič se ne sme pometati pod preprogo! A ko se kri ohladi, morata mož in žena sesti za mizo in se pogovoriti.

Ko se navadita drug drugega, se tudi naučita, v katero smer ne smeta ”drezati”, da ne zagori voda. Mislim, da se danes zelo dobro razumeva. Kakšen zlobnež bi dejal, da verjetno zato, ker imava vsak svoj televizor.

Preberite še:
“Če bi delala od jutra do večera, bi bil to največji osebni neuspeh”

7. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni in kaj ste se iz nje naučili?

Pred 21 leti mi je umrl sin in od takrat ni nič več tako, kot bi bilo, če te težke preizkušnje ne bi bilo. Življenje znam ceniti bolj, kot lahko povem. Veliko mi pomeni zdravje, ljubezen, dobri medsebojni odnosi znotraj družine. Zaradi težke preizkušnje lažje prisluhnem drugim. Sploh takšnim, ki imajo veliko težav.

Zaradi lastnih izkušenj lahko rečem ‒ in to brez slabe vesti ‒ da se, dokler smo živi, vse da, če se le hoče. Žal imajo nekateri ljudje premalo potrpljenja, da bi mi verjeli.

8. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?

Slabe volje skoraj ne poznam. Če pa sem že, pomislim na tiste, ki ležijo v bolnišnici, pa ne vedo, ali bodo lahko prišli še kdaj domov ali ne.

9. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?

Zelo rada imam prazne cerkve. Bolj kot polne. V tisti navidezni praznini se duša lahko odpočije, misli se zbistrijo, srce se znova napolni. Svojih pet minut doživim na samotnih poteh. Tudi jutranji trenutki, ko je okoli mene tišina, ki jo motijo le zgodnje ptice, so dobrodošli.

10. Biti ženska je lepo, ker … ?
… sem lahko mama. Je pa zanimivo: ko sem bila še otrok, sem želela biti fant. Bila sem jim nevoščljiva, da so lahko počeli, kar jih je bila volja. Meni so doma takšne fantovske traparije zmeraj branili z besedami: “To se za dekle ne spodobi.” Ali pa: “Kaj bodo pa ljudje rekli?” in tudi to: “Lahko se ti kaj hudega zgodi.”

Preberite še:
“Glede na to, da sem vso noč dojila, sem prav fejst”

Preberite še:
Kako biti žena, mamica in podjetnica? “Delujem na fotosintezo”

Preberite še:
“Ja, težave in delo nosim domov in sem tečna. Ampak …”

Preberite še:
“Ko je hudo, se ženska vedno bolje znajde kot moški”