Aleteia

Kako lahko ženske optimistično vstopimo v štirideseta

WOMAN SMILING
Deli

Veliko razlogov je, da se veselimo staranja

Nekatere kulture številko 40 vidijo kot dobro znamenje, znamenje večnosti, obilja in odličnosti. Toda za večino žensk številka 40 lahko pomeni začetek neizprosnega konca.

Pri štiridesetih nam telo začne sporočati določene stvari. Pa ne v prijateljskem pogovoru, temveč se začne pritoževati. Pokažejo se prve gube, ki jih ne moremo prikriti z ličili. Če se želimo izogniti sivenju, je treba začeti z barvanjem. Telo se spreminja: razširijo se boki, morda izgubimo pas, mišice postanejo mlahave. Nosečnosti so pustile strije na trebuhu, zakon težnosti pa narekuje, da se vse (saj veste, o čem govorim) povesi. Pogosto se zgodi, da vsem tem spremembam sledi tudi naša duša.

Ni preprosto. Ozreš se naokoli in zdi se ti, da so druge ženske tvoje starosti v odličnem stanju. Ko se po delu vrnemo domov, v kopalnici za trenutek postanemo pred ogledalom in se zazremo v svojo podobo. Namesto da bi videle svoj obraz, vidimo obveznosti: otroke, kuhinjska opravila, službene sestanke, obisk pri avtomehaniku … neskončen seznam, ki nas do konca izčrpa. Naslednji dnevi so povsem enaki in počasi se nas loteva depresija: “Ne zmorem več,” si mislimo. “Kako uspeva drugim ženskam?”

Osamljena bitka

Zdi se torej, da štirideseta pomenijo konec življenja, kakršnega smo poznale doslej, in znašle smo se v fazi preživetja, ko je pred nami le še sivo, naporno obzorje. In kar je najhuje, zdi se izredno osamljeno.

Osamljeno zato, ker samske ženske vanj vstopijo same, poročene pa so prepričane, da v tem procesu ne morejo računati na svojega moža. Ta ima svoje stvari – službo, šport, konjičke … Ne glede na to, da vam zagotavlja, da vas ljubi, se vam zdi, da vaših težav ne bo nikoli razumel. Navsezadnje ste mu nekoč že poskušali pripovedovati o njih, pa je po približno treh sekundah zamenjal temo. To je torej to.

WOMAN WITH THE PHONE
PIXABAY

Izkušnje štejejo

Lahko se tudi zgodi, da se spremenijo teme naših pogovorov. Prej smo veliko razpravljale o svojih projektih, sanjah, upih, kaj bomo študirale in kaj počele v življenju. Imele smo veliko pričakovanj in dejavnosti. Naši rokovniki so bili zasedeni, družabno življenje živahno. Zdaj, ko smo vstopile v štirideseta, so se nekatere stvari spremenile ali pa upočasnile. Morda se zdi, da je zabave v življenju konec, včasih zaradi bolezni,  družinskih razmer, finančnih težav ipd.

Toda ljuba prijateljica, za trenutek se ustavi in premisli, koliko ur si potrebovala, da si opravila maturo in končala študij. Ali se ti zdi, da si vse to izgubila? Zdaj, ko si šolanje končala, imaš glavo polno znanja, ki ga prej nisi imela.

Podobno velja v življenju: prej si dneve preživljala s prijateljicami, zdaj pa, ko si lahko ukradeš nekaj časa za kavico z eno izmed njih, so to čudoviti trenutki, ko si lahko pripovedujeta o svojem življenju. Že samo kratek SMS, recimo: “Tukaj sem in mislim nate”, ko se zgodi kaj resnega, je lahko vreden zlata. Morda niste toliko dejavni, zato pa premišljujete, zorite, veliko ste že preživeli in svoje izkušnje lahko delite z drugimi.

Sprejmite svoje življenje in se ga veselite

Kaj lahko storimo, ko začutimo, da nas četrto desetletje potiska k tlom? Najprej se moramo odločiti, da gre za naše življenje. Tudi štirideseta so naša in to ne pomeni, da nas bodo potegnila v pogubo, ampak da smo me tiste, ki bomo določale smer.

Če nas v štiridesetih obdaja žalost, ker se nam zdi, da je življenje izgubilo svojo vrednost, se moramo vprašati, kaj je našemu življenju dajalo vrednost pred tem. Kajti prvobitna vrednost vsake osebe je njeno dostojanstvo, to pa se ne more izgubiti ne glede na spremenjene okoliščine. Lahko izgubimo službo, telesne moči, lepoto, denar, lastnino, ljubljeno osebo … toda naša najgloblja vrednost ostaja: naše dostojanstvo kot osebe, kot ženske.

Pri štiridesetih življenje postane rezultat dosedanjih izkušenj. Same odločamo o tem, kako intenzivno bo.

Veliko smo se naučile in opazovale svet okoli sebe. Svoje izkušnje delimo z drugimi.

Prizadevajmo si, da bomo resnično živele svoje življenje, ne življenja nekoga drugega.

Naj nam ne ukradejo zakladov, ki smo jih doslej pridobile; ni res, da vrednost ženske po štiridesetem začne padati; v resnici narašča.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja AleteiePrevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.