Aleteia

Karel Gržan: V opombah si dam več duška, zato jih tako radi berejo

KAREL GRŽAN
TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA
Deli

Vse najboljše vsem knjigam in njihovim avtorjem

Unesco je 23. april razglasil za svetovni dan knjige leta 1995. To je hkrati tudi simboličen dan za svetovno književnost, saj je na ta dan leta 1616 umrl William Shakespeare, tega leta in okoli omenjenega datuma pa tudi Miguel de Cervantes in Inca Garcilaso de la Vega.

Kot zanimivost: Katalonci so na ta dan združili več običajev oziroma praznikov. Praznujejo namreč tudi praznik vrtnic, ki izvira iz 17. stoletja. Tako so dobili dan, na katerega fantje dekletom podarijo vrtnico (lepoto), dekleta pa njim knjigo (znanje).

Noč knjige

Sicer pa se v mesecu aprilu veliko dogodkov vrti prav okoli knjig. V okviru noči knjige se povsod po Sloveniji odvijajo različna srečanja, v šolah, knjižnicah in kulturnih ustanovah, glavni namen pa je uživanje v svetu knjig.

Enega izmed teh dogodkov smo obiskali tudi na Aletei, in sicer smo se udeležili večera v Trebnjem z novinarko in pisateljico Vesno Milek ter patrom Karlom Gržanom.

Kako nastane knjiga?

Med drugim je pogovor tekel tudi o tem, kako pravzaprav nastane knjiga. Pater Karel Gržan je na vprašanje, ali njegove knjige nastanejo v enem zamahu, ko je še pod vtisom različnih čustev, ali morda kako drugače, odgovoril: “V fazi jeze ni dobro pisati. Zadevo moraš najprej predelati. Čeprav tu in tam še vedno kaj ven udari, ampak pri meni je to običajno v opombah. Tam si dam več duška. Zato ljudje tudi pravijo, da zelo radi berejo opombe v mojih knjigah.”

“Sicer pa skušam biti v tekstu spoštljiv in konstruktiven. Brez izbruhov,” je še dodal pater, ki je napisal številne uspešne knjige, med drugim tudi zbirko zabavnih zgodb iz lastnega življenja z naslovom Jaz, Čarli Čeplin.

Kako je nastala ta knjiga? “Zdi se mi pomembno samega sebe spremljati v realnosti. In ironizacija sebe ni nikoli iz poniževanje sebe. Pomembno je, da se imamo radi tudi v tistih situacijah, v katerih raje ne bi bili,” je pojasnil.

“Pravim, da sem z radostjo duhovnik, sem pa tudi s ponosom kmet. Kmet zato, ker se poskušam imeti rad v celoviti resničnosti. V celem paketu. Nočem se zavračati. Spoznavam namreč, da ko sprejemam sebe, lažje sprejemam tudi drugega. Tako mi je drugi bližji v resničnosti in nisem več sam,” je sklenil svojo misel.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.