Aleteia

Zakaj je molitev za sovražnike tako pomembna in kako se nanjo pripraviti?

MAN PRAY
Deli

Da je molitev za sovražnike pomembna, nas uči že Jezus. Ko ga učenci prosijo, naj jih nauči moliti, jim da preprosto molitev očenaš. Izkaže pa se, da za veliko ljudi sploh ni tako preprosta. Vsebuje namreč tudi besede: “Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.”

Sovražnik je oseba, ki nas je na nek način ranila in za katero izraz prijatelj v nobenem pogledu ni ustrezen. Če nas Jezus uči, naj Očeta prosimo, da nam odpusti naše dolge tako, kakor mi odpuščamo svojim dolžnikom, je to res zelo pomembno. Veren človek se mora ob tem ustaviti in zadevo globoko premisliti.

Kako premagati v sebi spomin na bolečino, ki nam jo je nekdo zadal?
Zamera je kakor strup, ki nas uničuje. Uničuje našega duha, molitveno življenje, odnose z ljudmi, zapira nas pred drugimi zaradi strahu pred naslednjo krivico ali rano. Najbrž ni drugega nasveta kakor odpuščanje. Samo odpuščanje ima moč, da zaceli ne le rane v našem srcu, ampak tudi te v spominu. Ne gre za to, da bi pozabili, ampak da na dogodke pogledamo na drugačen način.

Jezus, ki je vabil k popolnosti, govori o ljubezni do sovražnikov. Kako spremeniti svoj pogled?
Izraz spremeniti pogled zveni podobno kot spreobrnjenje, ki pravzaprav temelji na spremembi mišljenja, novem pogledu na dano resničnost, življenje … V težkih situacijah, kjer je ranjenost globoka, predlagam predvsem molitev.

Kako moliti za svoje sovražnike? Kako se pripraviti na tako molitev?
Sem del skupine, ki se posveča molitvi za ozdravljenje globokih ran. Želimo si predvsem to, da bi se človek srečal z usmiljenim Bogom.

Zelo mi pomaga in pogosto vodim molitev, v kateri človeka peljem pred Jezusa na Kalvarijo, kjer daje življenje za vsakogar izmed nas. Njegov pogled je poln usmiljene ljubezni – ne obsoja, ne zavrača, ne očita nam, ampak s svojim pogledom prodira v naša srca in hoče pogledati v naše globine, v vse tiste kotičke, kjer so skrite najbolj boleče rane.

Naslednji korak v taki molitvi je, da pod isti križ pripeljemo vse, ki so nas ranili, nam naredili kaj hudega. In tam pod križem prosim Gospoda, da bi na vse pogledal z istim pogledom ljubezni, ki sem ga doživel sam. Tudi oni ga potrebujejo. O tem mi govori – naravnost kriči – rana, ki so mi jo zadali.

Woman Praying rosary
By LightField Studios | Shutterstock

Ko molim za sovražnike, drugače gledam na drugega človeka, molim za njegovo spreobrnjenje. Kakšne sadove rojeva taka molitev?
Predvsem mir. Odpuščanje rodi mir v srcu. V enem samem trenutku je človek, zahvaljujoč Božji milosti, v stanju, da se znebi vsega strahu, bolečine in besa. Njegovo srce je pripravljeno, da se vrne v polno življenje.

Je to pot popolnosti tudi za tistega, ki odpušča?
Seveda, saj je odpuščanje delo usmiljenja. Spomnimo se na katekizem: žaljivcem iz srca odpusiti, za žive in mrtve Boga prositi.

Molitev za sovražnike je prvi pogoj za svobodno srce. Molitev očiščuje.
Spomnim se primera, ki se je zgodil v noviciatu, ko sem se pripravljal, da opravim prve redovne zaobljube. Takrat sem preživljal težko obdobje. Kakšen mesec sem zvečer hodil spat z mislijo, da se zjutraj ne bom več zbudil. Pomoč sem iskal pri spovedniku in magistru noviciata, saj sem vsak dan zaključeval s spravo z brati, saj sem se bal, kaj se bo zgodilo ponoči. Imel sem občutek, da je tema noči okolje, v katerem nekaj ali nekdo preži name.

Takrat je Gospod stopil k meni z mislijo, da moram premisliti in posledično odpustiti svojemu očetu in tudi samemu sebi. Ni mi bilo jasno, za kaj gre. Nikoli ni bil moj sovražnik, a je Gospod pred menoj razkril stvari, ki sem mu jih moral odpustiti. Vedel sem le, da sem se od očetove smrti bal teme in podstrešja v domači hiši.

Šele leta pozneje sem v molitvi odpustil svojemu očetu njegov čuden smisel za humor in sebi, da sem očetovo bolezen, ki je bila smrtna bolezen, jemal kot še eno njegovo šalo. Korak odpuščanja je bil zame izjemno pomemben, saj je ozdravil moj odnos z očetom. Pripravil je tudi srečanje med menoj – odraslim moškim – in malim fantkom iz preteklosti, ki je življenje in bolezen očeta razumel na povsem svoj način.

 

Rafał Burnicki je študentski duhovnik in salezijanec.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Rok Pogačnik.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.