Aleteia

Športnik z multiplo sklerozo: “Ne predstavljam si življenja brez plezanja.”

GREGOR SELAK
OSEBNI ARHIV
Deli

Paraplezalec Gregor Selak o plezanju in svoji bolezni

Nasmejan osemindvajsetletni športni plezalec Gregor Selak, večkratni državni prvak v mlajših selekcijah in nekdanji član mladinske reprezentance, je pri 25 letih zbolel za multiplo sklerozo. Po dobrem letu se je Paravitez z vertikale, kot ga kličejo, vrnil v njemu tako ljub svet plezanja in na predlanskem svetovnem prvenstvu v Parizu osvojil bronasto medaljo.

Kdaj ste prvič plezali?
Športno plezanje se je pojavilo v mojem svetu, ko sem bil star osem let. Navdušil sem se sam, ko sem v domačem plezališču za Kamnitnikom v Škofji Loki videl ljudi, kako premagujejo vertikalo.

Ko sem videl plezalce, kako plezajo po skalah, sem takoj vedel, da si to želim početi tudi jaz. Prepričala me je narava, saj pri večini športov ni te svobode. Plezaš lahko po različnih plezališčih po vsem svetu, odkrivaš izjemne kotičke narave.

Kakšni so bili začetki?
V začetku so mi najbolj ob strani stali starši in trener Roman Krajnik, ki me je treniral približno deset let in je najbolj zaslužen, da mi je plezanje zlezlo pod kožo. Danes si ne predstavljam življenja brez plezanja.

Vsak športnik se sooča z vzponi, padci in napori, kaj je vam v največji izziv?
Zelo dobro se spomnim svojih prvih tekmovanj, ko sem prvo leto vedno končal pri koncu razpredelnice. Vendar sem bil vztrajen in sem zaupal vase, da lahko tudi jaz zmagam. Naslednje leto sem se že uvrščal od 4. do 6. mesta. Videl sem, da se vloženo delo obrestuje. Tako je začelo veselje do plezanja rasti iz tekme v tekmo.

GREGOR SELAK
OSEBNI ARHIV

Tretje leto sem prvič postal državni prvak. To pa me je pripeljalo do točke, da sem postal član slovenske mladinske reprezentance v športnem plezanju. Velik izziv je bilo zame to, da sem imel možnost dokazovati svoje plezalne vrline širom Evrope ter spoznavati soplezalce iz različnih držav in navezovati stike z njimi.

Vam kakšno tekmovanje še posebej ostaja v spominu?
Od vseh tekmovanj mi je najbolj v spominu ostala zmaga leta 2003 na tekmi za evropski mladinski pokal v Kranju. Po letu 2007 sem imel dovolj tekmovanj, tako da sem se posvetil plezanju v naravi.

Pri petindvajstetih letih pa se je nepričakovano pojavila bolezen. Kako se je to zgodilo?
Tedaj sem dobil diagnozo: multipla skleroza. Zgodilo se je čez noč. Zjutraj, ko sem vstal iz postelje, sem takoj padel po tleh. Občutil sem nemoč v nogah. Prva misel je bila, da sem mogoče preveč utrujen zaradi večdnevnega plezanja v preteklih dnevih.

Po dveh tednih ponavljanja težav z nogami sem obiskal splošnega zdravnika, ki me je poslal na nevrološko kliniko v Ljubljano. In začelo se je dolgotrajno obiskovanje zdravnikov, hodil sem na različne preglede in testiranja.

Kako ste se soočili z diagnozo?
Obdobje negotovosti, kaj je narobe z menoj, je bilo zame najtežje v mojem življenju. Porajati so se mi začela različna vprašanja: zakaj se to dogaja ravno meni, ali bom lahko še kdaj v življenju normalno hodil, ali bom še kdaj okusil strast vertikale?

Kaj pa zdravljenje?
Po enem letu preiskav se je začelo zdravljenje s kortikosteroidi, ki so me počasi spravili nazaj na noge. Stanje vendarle ni bilo tako kot pred nastopom bolezni. Še danes imam težave z utrujenostjo. Moje telo potrebuje več počitka kot prej. Po uri ali dveh hoje potrebujem počitek, ker sicer za sabo vlečem levo nogo. Imam tudi težave z uriniranjem. Vendar sem vesel, da lahko kljub temu normalno živim.

Počasi pa sem začel tudi spet plezati. Ko sem šel na steno, sem bil vesel kot otrok, ki je dobil najljubšo igračo. Seveda so bile moje zmožnosti sprva enake začetniku. S plezanjem sem na novo začel raziskovati meje svojega telesa. Danes lahko rečem, da jih poznam veliko bolje kot pred boleznijo.

Kaj se je spremenilo?
Rekel sem si, da bom bolezen obrnil sebi v prid. To sem storil, tako da sem začel početi stvari, ki mi v življenju največ pomenijo. Leta 2016 sem začel tekmovati v parašportnem plezanju v kategoriji Rp3. To je kategorija, v kateri tekmujejo plezalci z omejeno gibljivostjo sklepov, močjo in motnjami z ravnotežjem. Lani sem na svetovnem prvenstvu v Parizu dosegel tretje mesto. Razlog, zakaj sem spet začel tekmovati, je v tem, da se dokažem sebi in drugim, da lahko ne glede na bolezen živim kakovostno.

Kakšno pa je vaše vodilo pri plezanju?
Tekmuj sam s sabo in prestavljaj svoje meje vedno višje.

Kje je vaš ključ uspeha?
Ključ do uspeha so vera, ljubezen, želja in vztrajnost.

Kam segajo vaše sanje?
Moje sanje so, da mi bo telo služilo tako, kot mi trenutno, in da bom lahko v življenju počel stvari, ki so mi pri srcu.

Poleti ste zmagali na uvodnem paraplezalnem mastersu v Imstu, na prvi tekmi svetovnega pokala v Briançonu ste bili tretji, na septembrski tekmi v Edinburgu pa drugi, sledilo je še odlično tretje mesto v Sheffieldu. Kaj ti pomenijo uspehi?
Zame so velika motivacija za naprej, saj me kmalu čaka svetovno prvenstvo v Innsbrucku, kjer si želim postati svetovni prvak. Mladim lahko rečem, naj verjamejo v to, kar počnejo, in naj bodo v tej stvari z vsem svojim srcem in dušo.

Intervju je bil objavljen v tedniku Družina, št. 16.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.