Aleteia

Veselje, ki diši po vstajenju

FREEDOM
Yuricazac - Shutterstock
Deli

Kdaj ste se zadnjič nasmejali? Kdaj ste zadnjič koga nasmejali?

V ušesih mi odmeva komentar tujega predavatelja na srečanju slovenskih podjetnikov. Dal je velik poklon Sloveniji in kritiko Slovencem. Pravi:

“Blagor vam, Slovenci, imate vse: krasno morje, jezera, naravo, bogato zgodovino, čudovito arhitekturo, imate vse. Manjka vam le ena stvar in to je nasmeh na obrazu. Ko sem hodil po Ljubljani, sem bil pozoren na vaše obraze, smejalne mišice. Redki, zelo redki so bili nasmejani. Tako da sem na koncu podvomil, ali so ti sploh Slovenci.”

Človek je ustvarjen po Božji podobi. Kaj to pomeni? Da smo v osnovi zakodirani, da bi bili dobri, sveti, popolni, srečni, nasmejani. Imamo le eno napako: greh, ki nas “odbija” od naših želja. V bistvu nam manjka čisto malo. Ker v sebi nosimo slutnjo popolnosti, sreče, jo iščemo na različne načine. Nekateri na nepravi način. Iščejo srečo, vendar pristanejo v veseljačenju. Nekateri pravijo temu veseljačenju šampanjsko veselje: alkohol, trava, droge, nemoralno življenje. In tako en petek, pa naslednji konec tedna in počasi postane to oblika “srečnega življenja”. Žal. Posledice so jasne – moralni maček.

Ne rečem, da ni med temi tudi kakšen kristjan. Kakorkoli, na drugi strani pa imamo jasne kažipote do prave sreče, ki daleč presega veseljačenje. To so vsi zakramenti. Ne tisti, ki se jih moramo suhoparno naučiti, da dosežemo “normo” za birmo. Ne tisti, ampak oni, ki so “iztrgani” iz življenja. Tisti, ki zadenejo. Tisti, ki nas ne pustijo pri miru. Tisti, ki nas delajo drugačne.

Če grem k maši in me tam zadene beseda živega Boga. Grem k spovedi in tam fizično odložim težo greha in vse, kar me bremeni. Od takšne spovedi moram oditi vsaj tri kilograme lažji. Sliši se preprosto, toda življenje po veri zahteva svojo ceno.

Pa še vedno nismo pri srčiki našega veselja, popolnega veselja. To je skrivnost velikonočnega jutra. Prazen grob. Kaj čutimo pred praznim grobom? Strah, veselje, negotovost. Na izpitu je moja vera. Če v meni zaživi resnica: “Vstal je, ni ga tukaj,” potem smo na konju. Potem je pot do notranjega miru, veselja tlakovana.

JESUS TOMB
SHUTTERSTOCK

Seveda pa tega jutra ni brez velikega petka, brez velike sobote. Bog je postal človek, da bi mi postali bolj Božji. Bog je šel v ljubezni do nas do konca. Bog se ne ustraši naše nezvestobe in grešnosti. Pred Pilatom molči. Brez pomislekov vzame križ in ga nese zame, zate, za ves svet.

Ob misli na ta Božji scenarij ostanemo brez besed. Če mu verjamemo, če se nas ta resnica dotakne, potem smo Njegovi in On je naš. S to resnico se v nas naselita mir in spokojnost. Bog je zmagal na križu in vse svoje življenje in delovanje je podpisal na velikonočno jutro. Vstal je. Naj nas ta resnica zadene. Umiri. Umiri tako, da bomo v miru zrli v njegovo obličje in bomo v svojem bratu, sestri zrli njegov odsev.

Živeti v miru pred Njim, v miru zreti bližnjemu v oči, z veseljem živeti zdaj in tukaj. Ja, lahko bi rekli, da gre za Veselje, ki diši po vstajenju. Živeti v zavesti, da smo Njegovi, da je On vedno z nami. To je sporočilo praznega groba. Vstal je, ne da bi nas zapustil, ampak da bi ostal z nami, po Besedi, po evharistiji, po dobrih delih …

Izziv? Ja, pustiti se zadeti, da bomo “pijani” ob nedoumljivi resnici, da je vstal. Potem pa gremo in živimo. Preprosto, z veseljem. Z veselim srcem. Kljub temnim oblakom, ki se podijo nad nami, z veseljem, da smo na strani zmagovalcev. Če ne na naslednjih volitvah, pa na tistem zadnjem “preizkusu veselja”.

 

Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Praznična.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.
Najboljših 10 p. Andrej Šegula
  1. Naj brano
    |
    Naj deljeno
Več