O zdravem prehranjevanju smo se pogovarjali s Saro Jerebic, specialistko zakonske in družinske terapije in strokovno direktorico Družinskega inštituta Bližina ter asistentko na Teološki fakulteti.
Na kaj pomislite, ko prelistate žensko revijo in v njej najdete pet različnih diet, skočite na splet in trčite ob oglas za čudežne prehranske nadomestke, s pomočjo katerih boste v dveh tednih shujšali pet kilogramov?
Pomislim na to, kako spet želi nekdo služiti na stiskah posameznikov in kako obremenjene morajo biti ženske, ki niso zadovoljne s sabo in si želijo spremembe. Rada bi povedala, da tovrstne diete dolgoročno ne delujejo. Raziskave kažejo, da jih več kot 90 % potem v nekaj letih pridobi težo nazaj. Zakaj?
Preberite še:
Je to najbolj univerzalen recept, da se boste prehranjevali zdravo?
Preberite še:
Če ješ smeti, telo postaja smetišče. In če s smetmi hraniš dušo?
Če samo na hitro zmanjšamo vnos kalorij, metabolizem temu ne zmore slediti. Telo želi potem vsako zaužito kalorijo shraniti. Če povem zelo poenostavljeno, bo telo tudi solato želelo pretvoriti v maščobo. Takšno hujšanje pa lahko pripelje tudi do nezdravih oblik prehranjevanja, kot so prenajedanje, stradanje ali pa preobremenjenost z zdravo prehrano oziroma mišično maso.
Obenem pa je dieta lahko tudi distrakcija, kako se zamotiti in ne razmišljati o stiskah, ki so privedle do težav s hrano, pa so pogosto čustvene narave. Zato so različne diete kratkoročna rešitev.
Kje in zakaj se je izgubil spoštljiv odnos do hrane?
Postali smo brezbrižni ter neobčutljivi. Obveščeni želimo biti o vseh žariščih in tegobah tega sveta, ki jih zaznavamo v svojem okolju in v medijih, na socialnih omrežjih, vse kar vsrkavamo vase, potem pa tega ne uspemo prebaviti, ker je preveč. Tako kot odrivamo stran informacije, s katerimi smo prezasičeni, z dietami odrivamo stran tudi hrano, ki je je preveč.
S tem postajamo neobčutljivi in se zato ne sekiramo za stvari, za katere bi se morali. Prispodobo lahko potegnemo z nekom, ki ima bulimijo. Prenajeda se, potem pa bruha. Se pravi, da nima kontrole nad tem, kar se dogaja okoli njega, v svetu, kar prihaja od zunaj. Vseh informacij, občutij ne zmore prebaviti, zato jih izbruha.
Preberite še:
Na pomoč! Kako preprečiti tolaženje s hrano?
Hitimo: ni časa, da bi vsak dan kuhali, ni časa, da bi se kot družina zbrali pri mizi – zakaj bi nam moral biti skupaj zaužiti obrok vrednota?
Družina se povezuje pri mizi, tudi duhovno občestvo se zbira in povezuje pri mizi in se hrani iz istega izvira. Družina praznuje pri mizi. Hodimo v različne službe, različne šole, imamo različne dejavnosti, otroci in starši spimo v ločenih prostorih, zato je toliko bolj pomembno, da jemo skupaj.
Starši, ki imajo jasno obredje, tudi skupni čas za mizo, bodo prej opazili, ali je z otrokom kaj narobe, ker se bo to poznalo pri njegovem ne(udejstvovanju) pri skupnih obrednih stvareh. Hkrati pa domača miza pomeni domačnost, varnost.
Večkrat slišimo: samo zase se mi ne splača kuhati. Zakaj si ne bi pripravili obroka, četudi samo zase? Kaj si s tem sporočamo?
Kuhanje zase pomeni skrb zase, negovanje samega sebe. Ni potrebno dodatno poudarjati pomena sveže, zdrave in doma pripravljene hrane. Pomeni, da ima človek tudi red, red do sebe. V depresivnem razpoloženju mogoče nekdo težko skuha, vendar če bo vzpostavil red, mu bo to dalo nek okvir, strukturo, ki nudi varnost. Kuhanje omogoča tudi kreativnost in pomaga k ustvarjanju življenjskega ritma.
Preberite še:
Nekaj nasvetov revolucionarnega opata o pripravi hrane
Se kdaj poslužujete hitro pripravljene hrane? Kaj vam je pri njeni izbiri vodilo?
Ne, ker hitro pomeni nezdravo, na kar me je pred leti opozorilo tudi moje telo. Pri tako imenovani “junk” hrani zaužijemo trans maščobe, sol in sladkor, naše telo pa potrebuje zelenjavo, sadje, stročnice in žitarice.
Na kaj moramo biti pozorni pri prehranjevanju zunaj doma, ki ga je pravzaprav veliko, ko jemo sendviče, kosimo v menzah in gostilnah, sami in z drugimi?
Kadar smo sami, si vzemimo čas, da bomo pojedli v miru, da to ne bo napad na hrano ali zgolj obremenitev želodca. Pri nas gremo s sodelavci enkrat tedensko skupaj na kosilo. Veliko mi pomeni, da se vsaj malo ustavimo in srečamo. Takrat je, vsaj zame, hrana drugotnega pomena.
Preberite še:
Fit mami je srečna mami. Pa je res?
Kje delamo največ napak: so to poobedki, sladki prigrizki, najedanje zvečer? Kako presekati prenajedanje s hrano? Se ustaviti pred tablico čokolade?
Včasih je bila težava, da je bilo sladkorja premalo, sedaj imamo težavo, da ga je preveč, da ne znamo vzpostaviti zdrave mere. Včasih je bila pogosta duhovna praksa vaja v odpovedovanju ali duhovnost žrtvovanja. Še naši stari starši so se odrekali hrani, “si odtrgali od ust”, da so lahko dali jesti otrokom.
Danes lahko to naredimo, ko se nečemu odpovemo, kar nam je sicer okusno, vemo pa, da ni zdravo oz. da bi želeli več, kot bi bilo zdravo. Z odpovedovanjem hrani in postom se lahko preizkusimo v potrpežljivosti in zmernosti.
Preberite še:
“Ljudje se v partnerskem odnosu obnašajo potrošniško: skupaj bova, dokler bo lepo”
Poleg tega pa je hrana dober regulator čutenj, saj gre za vedenje, ki spreminja razpoloženje. Sem tesnobna, žalostna, osamljena in začnem nekaj jesti. Razlog, da v tem primeru posežem po hrani, ni lakota, ampak neprijeten občutek, ki ga s hranjenjem za kratek čas odrinem.
Takšen način prehranjevanja pa lahko privede do zasvojenosti in zasvojenost s hrano je resnično ena izmed najhujših zasvojenosti. Namreč, če je posameznik zasvojen s kakšno substanco, kot so npr. droge, alkohol, se temu lahko izogiba. Hrani pa se ne moremo izogniti, saj je vir preživetja.
Moda narekuje “anoreksičen” videz; suhljate najstnice – pa ne le one – preizkušajo dieto za dieto. Pritisk kulta telesa je izrazit. Kako najti svojo idealno težo, odraz česa naj bo?
V osnovi gre pri anoreksiji za kontrolo in hrana predstavlja zgolj čutenja. Izrazita zahtevnost do sebe, občutek, da nisem dovolj dobra, da ne morem nadzirati situacije od zunaj, se hitro lahko prenese na hrano, ki simbolično rečeno predstavlja čustva.
Nekaj, kar je absolutno preveč in nad čimer nimam kontrole – jo pa lahko vzpostavim nad vnosom hrane in težo, kar na začetku gre, pozneje pa se prevesi v zasvojenost, ko se 24 ur na dan vse vrti samo še okoli hrane.
Hkrati se okvari občutek za sitost in dekleta res ne vedo več, kdaj so sploh lačna. Pomembna so sporočila staršev otrokom, da so lepi in čudoviti, da to otrokom ponavljamo tudi, ko so najstniki in odrasli. To olajša sprejemanje sebe, lastnega telesa in posledično pomeni manjše prizadevanje, manjšo željo po spreminjanju telesa.
Kakšno naj bo potem zdravo prehranjevanje?
Večkrat po malo. Da se znamo pravi čas ustaviti. Saj vemo, da se občutek sitosti pojavi čez čas. In da imamo jasne meje, česa ne smemo in kdaj ne smemo jesti.
Preberite še:
Mirna in osredotočena ženska. To so njene navade
Izgublja se tudi običaj molitve pred jedjo. Kaj naredimo s tem drobnim obredom?
Se umirimo, povežemo z ljudmi, ki so jo skuhali in pridelali, ter negujemo občutek hvaležnosti. Ni dobro planiti iz službenega stresa takoj v hranjenje. Dobro je imeti nekaj minut intenzivnega premora. Ob tem se spomnim na besede kuharja, ki je kuhal na najini poroki. Dejal je, da je molitev priprava na jed, saj med njo šele zares zaznamo lakoto, začne se izločati tudi slina, ki med drugim hrano zmehča.
Katera jed vas razveseli?
Karkoli skuha mož, potem mamin divji riž z domačimi dišavnicami. Srce pa mi zaigra, ko se z dela pripeljem domov in me na kljuki vhodnih vrat čaka že očiščena Tatjanina solata ali pa povabilo Anči na palačinke z rožmarinom. Ko sem že pri rožmarinu, ne morem mimo očetovih rib na katerikoli način in kruha, ki mu ni para. Enako pa me razveseli tudi gospa Marijana z brezglutensko potratno potico.
Intervju je bil objavljen v reviji Praznična, letnik 2016, št. 2.
Preberite še:
Martin Golob – v traktorje zaljubljeni župnik, ki igra playstation, ministranti pa ga obožujejo
Preberite še:
“Dan začenjam in končujem s pozitivnimi mislimi”
Preberite še:
Mož, ki je ustanovil prvo slovensko katoliško stranko
