Ne čudim se, da se danes pari, ki želijo svoj odnos “prestaviti v višjo prestavo”, pogosto vsaj za določen čas odločajo za skupno življenje brez poroke. Vendar so razlogi za takšno odločitev zelo različni. Lahko jih v to prisilijo okoliščine, lahko so ekonomske (prihranek denarja pri skupnem bivanju, ni stroškov s poroko) ali osebne narave (želja po skupnem bivanju, a nezmožnost trajne odločitve in zaveze eni osebi) ali pa so posledica nekaterih družbenih stereotipov o zakonski zvezi in zunajzakonski skupnosti.
Med takšnimi stereotipi je na primer prepričanje, da zunajzakonsko bivanje v nasprotju z zakonsko zvezo prinaša večjo intimnost in celo pogostejše spolne odnose ter da je morebitna ločitev manj težavna in manj boleča za vse vpletene. Prav tako naj bi sobivanje pred poroko zaradi daljšega časa spoznavanja in preverjanja, ali sta partnerja za skupaj – za dolgoročno skupno življenje, pozitivno vplivalo na trajanje kasnejšega zakona …
Preberite še:
Odlašate s poroko? Nikar, poroka je super!
Ker me tema zanima, sem zunajzakonske skupnosti obravnaval v diplomski nalogi. Raziskav o zunajzakonskih skupnostih v Sloveniji skorajda ni, jih je pa zato več v ZDA in severni ter zahodni Evropi.
Razbijanje mitov
Rezultati študij so glede na stereotipe, ki prevladujejo v javnem mnenju, presenetljivi. Kažejo, da so našteti razlogi za skupno življenje brez poroke v resnici v večini primerov miti. Še več: argumenti se nagibajo k sklenitvi poroke tudi brez predhodnega skupnega življenja.
Zveze parov, ki skupaj živijo že pred poroko, se namreč v povprečju končajo okrog 50 odstotkov pogosteje kot zveze parov, ki začnejo živeti skupaj šele po poroki. V primerjavi s pari v zunajzakonski skupnosti se med zakonci kažejo višja stopnja sreče, boljši partnerski odnos, boljše fizično in duševno zdravje in višja zadovoljenost spolnih potreb. Dosegajo tudi večjo produktivnost pri delu.
Preberite še:
14 zabavnih mejnikov v življenju zakonskega para
Morda je zato napačen ekonomski izračun, saj poroka dolgoročno gmotnega blagostanja partnerjev ne zmanjša, temveč poveča. Hkrati v povprečju okrepi njihovo dejavnost v župniji, medtem ko jih neporočeno sobivanje zmanjšuje. Prav tako so zakonci v povprečju vsaj dvakrat bolj zvesti svojemu partnerju kot zunajzakonski pari.
Se pa zato med slednjimi pogosteje razvijejo depresija, odvisnost od alkohola, samomorilnost, nesocialno vedenje in duševne bolezni, celo do dvakrat pogosteje pa prihaja do fizičnih in spolnih zlorab.
Ob tem je treba opozoriti, da se opisane razlike med zakonsko zvezo in zunajzakonsko skupnostjo močno zmanjšajo in jih skorajda ni, če sta fant in dekle ob vselitvi že zaročena oz. načrtujeta poroko. Razlike pa se povečujejo z daljšanjem izkušnje skupnega življenja brez konkretne vizije poroke, saj to povečuje dojemanje ločitve kot rešitve zakonskih težav in zmanjšuje željo po poroki. To se še zlasti pozna pri izkušnji več zaporednih zunajzakonskih skupnosti, ko negativna izkušnja razpada zveze povzroči lažjo prekinitev naslednje.
Preberite še:
“Ljudje se v partnerskem odnosu obnašajo potrošniško: skupaj bova, dokler bo lepo”
Drugi dvomi
Vsega tega seveda ne pišem, da bi zunajzakonske partnerje obsojal ali jih skušal “spraviti na pravo pot”. Vendar je se mi zdi zelo smiselno, da ob takšnih rezultatih raziskav temeljito premislimo, kakšen je naš odnos do zakonske zveze in do skupnega življenja.
Kaj je poroka, da povzroča takšne razlike v kakovosti odnosa partnerjev? Gotovo ni “le papir”. Je javna in slovesna obljuba zvestobe v dobrem in slabem, zato v nobenem primeru ne more na odnos vplivati negativno. Nasprotno. Kar izrečeš pred drugimi ljudmi, ima gotovo večjo težo, kot če iste besede poveš v svoji sobi. Zahteva tudi temeljit premislek, trdno odločitev in veliko vero v odnos.
Dodana vrednost krščanskega zakona
Vse pregledane raziskave preučujejo zakon, sklenjen pred državo. Vendar sem prepričan, da bi se prednost poroke pokazala še bolj, če bi pod drobnogled vzeli krščansko zakonsko zvezo. Kdor jo namreč sklene z resnostjo in vero, svoje poročne obljube ne izreče le pred ljudmi, temveč tudi pred Bogom, ki postane temelj novega zakona.
Poleg tega se krščanski zakon sklene za vse življenje in ne le do ločitve. Zato zahteva še zrelejšo in trdnejšo odločitev za eno osebo, a hkrati pomeni tudi največje možno jamstvo, da bo par skupaj prebrodil vse težave. Ta javna in odgovorna odločitev nevesti in ženinu daje varnost in zavetje v odnosu, če le pazita, da drug drugega ne začneta jemati za samoumevnega.
Če se torej odločata med skupnim življenjem s poroko ali brez poroke, je snovi za razmislek kar precej. Vendar je odločitev vedno le vajina.
Prispevek je bil v daljši obliki objavljen v Mladem valu, rubriki tednika Družina.
Preberite še:
Molitev k svetemu Antonu, da bi našli življenjskega sopotnika
Preberite še:
7 naukov uspešnega zakona kraljice Elizabete II. in princa Filipa
Preberite še:
Martin Golob – v traktorje zaljubljeni župnik, ki igra playstation, ministranti pa ga obožujejo
