Aleteia

Tako mlade pa že babice?

MIDWIFES SLOVENIA
OSEBNI ARHIV
Deli

"Poklic mi pomeni način življenja. Babica sem 24 ur na dan, vse dni v tednu"

Ste vedeli, da je 5. maj svetovni dan babištva, ko se še posebej spomnimo vseh babic in pomena njihovega dela?

Pri ustvarjanju tokratnega prispevka je sodelovala pestra paleta dam – babice in tiste, ki se na ta poklic še pripravljajo. V odgovorih so pojasnile, zakaj so se odločile za študij babištva, kaj jim ta poklic pomeni in kaj si želijo za razvoj babištva.

Anka Kralj, študentka babištva

ANKA KRALJ
OSEBNI ARHIV

V času, ko sem se odločala za študij, sem imela v mislih predvsem to, da najdem poklic, ki mi bo omogočil, da pomagam ljudem ter da čutim, da opravljam koristno in odgovorno delo. Vse to sem našla v babištvu.

Na ta poklic nisem nikoli prej pomislila, sem pa iskreno vesela, da mi je prišla predstavitev programa pod roke prav takrat, ko sem se odločala, v kaj želim usmeriti svojo poklicno energijo. Z zaključkom 1. letnika sem se počutila, kot da sem našla nekaj, s čimer se bom lahko ukvarjala vse življenje in z to velikim veseljem in s toplino.

Poklic mi predstavlja predvsem poslanstvo v življenju, saj imaš kot babica velik vpliv na to, kaj ženska doživlja, misli in čuti ob svojih prvih korakih družinskega življenja.

Ob zavedanju tega dejstva mi je moj poklic tudi motivacija, da sem čim bolj na tekočem z željami žensk in njihovih družin ter da dajem nasvete, ki so koristni in usmerjeni v dolgoročen ter celovit razvoj družine in njenega zdravja.

Za prihodnost babištva na splošno bi si želela, da postane avtonomno, s tem bi dobile babice prave kompetence, kar bi posledično vplivalo na občutno izboljšanje zdravja žensk in družin. To bi dosegli s celostno obravnavo ženske, torej da se ženska poveže z babico že med nosečnostjo, da jo ta spremlja med porodom in v poporodnem obdobju. To bi trenutno predstavljalo korenito spremembo sistema v porodnišnicah, čeprav določene porodnišnice prve korake v to smer že delajo.

Mateja Kustrle, asistentka na zdravstveni fakulteti, oddelku za babištvo

MATEJA KUSTRLE
OSEBNI ARHIV

Želja za študij je dozorela nekoliko pozneje, kot je običajno. Pri poklicu pa so me pritegnile in me še vedno pritegnejo skrbstvena narava poklica, podpora fiziologije rodnosti in dejstvo, da je po svetu veliko raznolikih možnosti za delo.

Biti babica mi pomeni biti v enakovrednem partnerstvu z žensko in njeno družino v času nosečnosti, poroda in poporodnega obdobja; izhajati iz fiziologije in zaupati, da ženska zna in zmore skrbeti za svoje zdravje in za zdravje svoje družine; krepiti njeno zdravje, znanje, samozavedanje in moč, da lahko sprejema prave odločitve; prisluhniti in pomagati pri porajanju novega življenja.

Biti babica mi tudi pomeni delo na svojem znanju, spretnostih in osebnosti skozi vse življenje. Prinaša veliko veselja, vendar tudi grenke trenutke. Pomeni mi veliko odgovornost in moč, hkrati pa ponižnost in spoštovanje pred močjo narave.

Zavedam se velikega potenciala, ki ga poklic babice ima, da prek pozitivne izkušnje ženskosti in poroda pomaga spreminjati svet na bolje.

Želim si, da bi se babice bolj zavedale in krepile babiško filozofijo dela, ki je edinstvena v tem poklicu. Prav tako je moja želja, da bi se babice začele bolj vključevati v vsa področja preventivne skrbi za žensko in novorojenčka: spolna vzgoja v najstniškem obdobju, svetovanje ob načrtovanju družine, skrb za nosečnico, babiška obravnava med porodom, skrb za otročnico in novorojenčka v porodnišnici in doma, skrb za žensko ob prehodu v menopavzo.

Področja delovanja babic se v Sloveniji počasi širijo, vendar prava vrednost poklica, z izjemo sodelovanja pri porodu, še vedno ni izkoriščena v celoti. Moja velika želja je, da bi imela ženska možnost stalne babiške obravnave, kar pomeni, da ista babica, par ali manjša skupina babic skrbi zanjo od nosečnosti do konca poporodnega obdobja.

Polona Zabret, študentka babištva

POLONA ZABRET
OSEBNI ARHIV

Za študij sem se odločila, ker sem v delu babice prepoznala izjemno lepoto samega dela. Veliko mi pomeni, da bom lahko poleg ob nastajanju družin, da se bo po mojih rokah pretakalo življenje. Nekako sem se prepoznala v tem … Ženskam sem od vedno želela pomagati in vse nosečnice so se mi zdele lepe …

Poklic se mi zdi izjemno pomemben, saj ob rojstvu ‒ začetku življenja ‒ lahko družini prinesem zadovoljstvo in veselje. Če je dober začetek, se mi zdi, da potem vse lažje teče. To je izjemno lep poklic.

Želim si, da bi uspele slovenske babice ustanoviti svojo porodno hišo, da bi kontinuirano spremljale ženske od rojstva do menopavze in da bi delo patronažnih sester prav tako opravljale babice, ki imajo na tem področju največ znanja. Prav tako si želim tudi stalno obravnavo v nosečnosti in več poudarka na t.i. informativnem pristanku, saj le to lahko omogoči več zaupanja med babico in žensko.

Nastja Pavel, babica in ustvarjalka spletne strani Moja babica

NASTJA PAVEL
OSEBNI ARHIV

V otroštvu sem velikokrat prelistala knjigo Rojstvo s krasnimi fotografijami nosečnosti, poroda in “posvečene ure” (prve ure po porodu, op. a.) avtorja Lennarta Nilssona. V nagovoru knjige piše: “Bralcu, ki si bo delil to knjigo z otrokom.” In moji starši so jo delili z mano. S to knjigo sem odraščala in si več kot očitno izoblikovala vrednote in norme v zvezi z normalnim fiziološkim porodom.

Tako mi je že od otroštva edino normalno, da ženska rodi otroka, ki je lahko ves bel od verniksa, in se ji ga takoj položi na prsi, kjer se bo tudi prvič pristavil na dojko in nato v miru zaspal. To porodno izkušnjo, ki sem jo vedno znova gledala v knjigi, sem želela pričarati ženskam v porodni sobi. Verjetno sem se zato odločila za študij babištva. Biti z žensko med nosečnostjo, ob porodu in v poporodnem obdobju.

Poklic mi pomeni način življenja. Babica sem 24 ur na dan vse dni v tednu. Ves čas razmišljam, kaj bi lahko naredili drugače, da bi bila porodna oskrba žensk v Sloveniji še boljša, da bi ženske imele dovolj kakovostnih informacij in posledično izbiro, podprto z znanjem, oskrbo in pozitivne porodne izkušnje in s tem čim manj zapletov v poporodnem obdobju.

In zato sem pri svojem delu, ko sem bila zaposlena v porodnišnici, vedno stremela k temu, da sem ženski omogočila čim boljši približek poroda, ki sem ga kot otrok spremljala skozi knjigo.

Želim si, da bi si ženske same želele babiške oskrbe in da bi v Sloveniji bilo zaposlenih dovolj babic, tudi v dispanzerjih, da bi lahko babice dejansko opravljale po pet preventivnih pregledov v nosečnosti, saj zdaj v večini vseh 10 opravi ginekolog. Želim si tudi, da bi se babice zaposlile v patronaži, da bi lahko opravljale obiske nosečnic pred porodom in poporodne obiske. S tem bi ženske imele stik z babico že v času nosečnosti, med porodom in tudi v poporodnem obdobju. Za babištvo želim, da bi se tudi v praksi izvajalo to, kar me je pri tem poklicu pritegnilo, zakaj sem se zanj odločila.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.