Mojca Belcl Magdič je diplomirala na Mednarodnem teološkem inštitutu v Gamingu v Avstriji ter magistrirala iz teologije družine in zakona na Papeškem inštitutu Janeza Pavla II. v Rimu, kjer je doktorirala iz teorije spola, zdaj pa vodi murskosoboški škofijski center Dlan. Za revijo Praznična je v intervjuju spregovorila prav o teoriji spola, ki v današnji družbi postaja vedno bolj aktualna tema.
***
Do neke mere se seveda lahko strinjamo, da sta vloga moškega in vloga ženske družbeno določeni, kje pa je tista meja, ko rečemo: To pa ni posledica družbenih norm, ampak gola danost?
To je zelo težko vprašanje, poskusila bom odgovoriti na več načinov. Teorija spola zanika, da bi obstajali moška ali ženska identiteta. Ne obstaja nič notranjega, kar bi bilo žensko ali moško; kot da moški in ženska ne bi imela različnih notranjih vzgibov, interesov, občutij, zanimanj, poklicanosti – kot da je vse privzgojeno. Po njihovi razlagi družba vse te vloge dodeli, priuči.
Sama zagovarjam misel, da biološka danost ključno določa vlogo moškega ali ženske: različne so povezave med levo in desno hemisfero, različni so kromosomi, raven hormonov, zunanji in notranji spolni organi, sekundarni spolni znaki. Vse to je med seboj prepleteno v unikatno celoto moškega ali ženske.
Preberite še:
Mirna in osredotočena ženska. To so njene navade
Gotovo so področja, kjer je prav, da smo si ženske izborile več veljave in družbenega priznanja.
Seveda je prav, da imamo več družbenega priznanja, toda to ne pomeni, da imamo vrednost samo takrat, ko služimo denar in smo finančno neodvisne. Simone de Beauvoir, feministka iz 50. let prejšnjega stoletja, je poudarjala, da so gospodinjska dela neproduktivna (ker niso plačana) in da žensko postavljajo v podrejen položaj. Priložnost za žensko je videla predvsem v tem, da postane ekonomsko opolnomočena, torej produktivna kakor moški.
Po letu 1960 je veliko žensk začelo delati zunaj doma. Danes doživljamo resničnost tega, kako težko je mnogim ženskam usklajevati družino in poklic in koliko žensk tega pritiska pogosto ne zmore. Strinjam se, da je potrebno poiskati nove načine vrednotenja ženskega dela, tudi tistega doma, družbi nevidnega.
Preberite še:
“Zame je naglavna ruta simbol zatiranja žensk”
Preberite še:
“Manjka nam moških, ki ne bi bili cunja, ampak bi cunjo znali uporabljati”
Smo ženske postale preveč dominantne, smo šle predaleč v želji po uveljavitvi v poklicu?
To, kar ustreza nekaterim ženskam, za druge ne velja, zato je težko dati odgovor, ki bi veljal za vse. Sem pa že tolikokrat slišala, da ženske ne najdejo izpolnitve v tem, da nadvladujejo moške ali da oponašajo moške navade. Ženske raje sodelujemo. To seveda ne pomeni, da ne znamo voditi. Toda raje dajemo projektom srce, ženski pridih in vsebine, ki jih moški spregledajo.
Da se to zgodi, pa morajo moški v ženski prepoznati to njeno dragoceno “dodatno vrednost” in ji zaupati. Toda to je pot učenja. Na mnogih delovnih mestih tega ni in ženske morajo delati “po moško”, mimo sebe, sprejemati dolge urnike, se prilagajati službam, ki jim onemogočajo, da bi si ustvarile družino.
***
V današnjem svetu je kar zahtevno otrokom pomagati oblikovati spolno identiteto in sploh pravo podobo o spolnosti. Kaj je tisto bistveno, kar moramo mame prenesti hčeram in očetje fantom glede spolne vloge?
Res je, otrokom bo vse težje razviti in ohraniti pravo moškost in pravo ženskost. Zato so starši tukaj ključnega pomena. Peter Topić je rekel, naj se starši pogovarjajo z otroki o spolnosti že v vrtcu, da bodo prehiteli šolo in vpliv vrstnikov.
Ko starši govorijo otroku o tem, kako nastane otrok, naj ob tem spregovorijo tudi o vrednoti, naj dodajo vrednostno lestvico, povejo, zakaj to cenijo. V zgodnjem obdobju otrokovega razvoja je dovolj, če rečeš: Tu si, ker sva se ati in mami imela rada. Otrok ne želi prehitro prepodrobne informacije.
Pri vzgoji za trdno otrokovo identiteto pa je potrebno, da mame čuvajo, vzgajajo ženskost pri svojih dekletih, da samo spodbujajo to, kar v njih že je: jim pokažejo, kako ohranjajo svoje dostojanstvo, jih učijo bontona, rahločutnosti, jim pomagajo, kako se lepo obleči, urediti. In enako naj storijo očetje: naj spodbujajo svoje fante v njihovi drugačnosti.
Preberite še:
“Moškemu mora propasti posel, da postane sočuten, ustvarjalen in usmiljen”
Murskosoboška škofija je ustanovila Družinski center Dlan, ki ga vodite. Čemu se posvečate?
Aprila 2016 smo začeli srečanja za pare in zakonce, ki smo jim ob nedeljah popoldan ponudili molitveno-pričevanjska srečanja. Začeli smo s tremi družinami, zdaj pa se nas v prostorih župnijskega vrtca zbere okoli štirideset. Začnemo s slavilnimi pesmimi, potem pa k besedi povabimo gostujoče pare z zanimivimi pričevanji; otroci se med tem igrajo v igralnici, nanje popazijo animatorji.
Med tednom pa so v centru terapije, občasna srečanja za ženske, mesečna skupina za moške, po terenu izvajamo delavnice za otroke in mladostnike, pripravljamo pogovorne večere za starše in zakonce itd. Naše delo je v glavnem spremljanje družin in preventiva.
Celoten intervju je bil objavljen v reviji Praznična, št. izdaje 1, letnik 2016.
Preberite še:
7 stvari, ki jih morate vedeti, preden z najstnikom govorite o spolnosti
Preberite še:
“Ljudje se v partnerskem odnosu obnašajo potrošniško: skupaj bova, dokler bo lepo”
Preberite še:
Ja kaj pa je narobe s pornografijo?
