Miki Muster, slovenski ilustrator, animator, kipar, stripar, novinar in filmski režiser, se je rodil leta 1925 v Murski Soboti. Že kot najstnik je želel delati za Disney, a je svoje sanje lahko delno uresničil šele po letu 1973, ko se je iz Jugoslavije, ki je uvedla progresivne davke, moral preseliti v Nemčijo, da mu je od plače sploh še kaj ostalo. Tam je delal za Bavaria Film.
Najbolj je znan po otroških stripih o znamenitih junakih Zvitorepcu, Trdonji in Lakotniku ter številnih televizijskih reklamnih spotih. V zadnjih letih je dobil vrsto nagrad: srebrni red za zasluge, častno priznanje Boruta Meška in Prešernovo nagrado za življenjsko delo.
Še v zrelih letih se je, kot je dejal v intervjuju za Siol.net, precej ukvarjal s športom. Bil je tudi veteranski evropski in svetovni prvak v plavanju. “Najprej sem se udeležil svetovnega prvenstva v Münchnu, kjer sem zmagal na maratonski razdalji, na 800, 400 in 200 metrov pa sem bil tretji, na evropskem prvenstvu v Franciji, prihodnje leto, mislim, da je bilo to leta 2003, pa sem bil v maratonu spet najhitrejši, na 400 metrov pa sem končal kot drugi,” je dejal tedaj.
Preberite še:
Življenje nekdanje prve dame Barbare Bush v 20 fotografijah
Preberite še:
Slovenske volitve: od napadov na uršulinke do dirk z enim konjem
Iz intervjuja, objavljenega v tedniku Družina 8. februarja 2015:
Gospod Muster, v intervjuju pred 10 leti, ob vaši 80-letnici, ste mi rekli, da nikoli niste delali za nagrade in da se ne družite z nobenim pomembnežem, ki nagrade deli. Vzamete besede nazaj?
(nasmeh) Kar sem rekel, drži. V življenju sem prejel dve nagradi, ki ju ne bi zamenjal za nič na svetu: ženo Jano, z njo sem preživel 62 čudovitih let, sina Miklavža in njegovo družino. Druga neprecenljiva nagrada pa so ljudje, ki me vsak dan ustavljajo na cesti in mi povedo, da sem jim s stripi polepšal mladost. To me obsije od zunaj in znotraj.
Babice povedo, da moje stripe kupujejo svojim vnučkom. Proti temu so uradne nagrade prazen ništrc. Nisem delal za nagrade, je pa res, da so nekakšno priznanje, da sem delal dobro in prav, čeprav so mi vse življenje nasprotovali. Med študijem kiparstva so mi politiki očitali, da kvarim mladino, kolegi pa obrnili hrbet, češ da ustvarjam šund, ničvreden “zahodni kič”. Kje so danes vsi tisti “umetniki”, ki so se zgražali, da delam sramoto akademiji? Nič ni ostalo za njimi.
Zakaj ste leta 1972 odšli v Nemčijo?
Socialistični sistem je uvedel take davke, da bi mi ostalo deset odstotkov od zaslužka. V Nemčiji pa sem ustvarjal risane filme, za kar pri nas ni bilo ne zanimanja ne možnosti. Ker sem se doma sam naučil risati filme v nemogočih razmerah, ko v trgovinah še svinčnika nisem dobil, kaj šele folij – te sem kdaj dobil kot odpadek rentgenskih slik iz Kliničnega centra in jih potem pral in tudi do desetkrat uporabil – se mi je racionalnost pri delu in materialu obrestovala.
Nemci so mi vse priskrbeli, moja naloga je bila le risanje. Povprečno sem naredil sedem sekund filma na dan, kar je pomenilo dva kratka filma na teden. Drugi so delali en film približno tri tedne. Risal sem tudi po 16 ur na dan.
Delali ste doma in menda so pri Bavarii filmu mislili, da imate doma “črnce”, ki vam pomagajo. Je to res?
Preveč mi je šel na živce direndaj, kave dol, kave gor, čik pavze. Raje sem delal doma. Bil sem tako hiter, da so res mislili, da imam doma zamorčke. Hiter pa sem bil zato, ker sem ustvarjal od jutra do poznega večera. Sploh ne zaradi denarja, ampak zato, ker sem bil tako neskončno srečen, ko sem risal. Včasih mi je ob enih zjutraj padel svinčnik iz rok, prsti so bili čisto odreveneli, jaz pa bi še kar delal. Zato pravim, da nikoli v življenju nisem garal, ampak sem se igral.
Preberite še:
Zakaj so papeži nosili rdeče čevlje in zakaj ima Frančišek črne?
Dočakal je spoštljivih 92 let in nam polepšal mladost. Hvala, Miki Muster in počivaj v miru. pic.twitter.com/Tim0Gwu6Vh
— Jure Bajic ⭐⭐⭐ (@Jure_Bajic) May 8, 2018
Nekaj izsekov iz pogovora, ki ga je leta 2015 objavil časopis Dnevnik:
Imate izrazito frajersko, pop ime. Zakaj ste Miki?
Ah, zakaj? Zato, ker če si rojen v Murski Soboti in ti je ime Miklavž, te preimenujejo v Miki. Če si Franc, si Feri, če si Alojz, si Lojči in podobno.
***
Danes moraš iti v tujino, če si sposoben, pa tukaj ne moreš dobiti službe, jaz pa sem šel, ker sem bil preveč sposoben, ker sem imel preveč dela in ker sem presegal limit. Oblast je določila limit, koliko sploh lahko zaslužim. Zato sem desničar. To, da te preženejo od družine, sem jim grozno zameril. Resda sem ob koncih tedna lahko prihajal nazaj, vendar pa to ni isto. Imel sem družino, s katero smo bili usklajeni. Imel sem čudovito ženo, s katero se nikdar v življenju nisem skregal.
***
Kako dobri ste pa v povzemanju klasičnih slik? Bi lahko ponaredili Mono Liso?
Lahko. Malo bi moral potrenirati. Recimo, da mi prva ne bi ratala, druga pa bržkone že.
Kaj od slikarstva vam je sicer všeč?
Lahko rečem, da mi packanje z barvami ni všeč. Jaz nisem slikar. Kipar sem. In v kiparstvu je bistvena risba. Obrisi.
***
Pa ste veren človek?
Imam svojo vero. Je bila pa moja žena zelo pobožna in včasih sem šel v cerkev z njo, da ni bila tam sama, tako da se me je dalo videti tudi tam. To o veri je bil bolj izgovor, češ, nisem še dovolj zrel za partijo.
Preberite še:
Zakaj je tako pomembno, da otrokom beremo pravljice?
Preberite še:
Tiho mesto: najbolj nepričakovano verski film leta
