Aleteia

Njegovi junaki so zlo premagovali z bistroumnostjo, ne s pištolo

MIKI MUSTER
TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA
Deli

Pokojni Miki Muster, začetnik slovenskega stripa in risanke, v intervjuju, ki ga je Družina objavila leta 2015

Miki Muster je eden najuspešnejših ustvarjalcev na področju stripa in risanega filma. Kdo ne pozna dogodivščin junaka Zvitorepca? Ali pa kultnih cikcak zajčkov, ki so s številnimi generacijami vsak večer po risanki smuknili v posteljo? Gesla, ki si jih je izmislil ob risanju reklam za slovenska podjetja, na primer ne bo vam uspelo, to je Jelovica, so ponarodela.

V 60 letih je ustvaril več kot 400 risanih filmov, okrog 360 reklamnih spotov, nešteto karikatur osebnosti in 260 političnih karikatur. Po smrti žene Jane pred dvema letoma je svinčnik za nekaj časa odložil. A njegovi stripovski in pravljični liki med Slovenci še živijo.

Gospod Muster, v intervjuju pred 10 leti, ob vaši 80-letnici, ste mi rekli, da nikoli niste delali za nagrade in da se ne družite z nobenim pomembnežem, ki nagrade deli. Vzamete besede nazaj?
(nasmeh) Kar sem rekel, drži. V življenju sem prejel dve nagradi, ki ju ne bi zamenjal za nič na svetu: ženo Jano, z njo sem preživel 62 čudovitih let, sina Miklavža in njegovo družino. Druga neprecenljiva nagrada pa so ljudje, ki me vsak dan ustavljajo na cesti in mi povedo, da sem jim s stripi polepšal mladost.

To me obsije od zunaj in znotraj. Babice povedo, da moje stripe kupujejo svojim vnučkom. Proti temu so uradne nagrade prazen ništrc. Nisem delal za nagrade, je pa res, da so nekakšno priznanje, da sem delal dobro in prav, čeprav so mi vse življenje nasprotovali. Med študijem kiparstva so mi politiki očitali, da kvarim mladino, kolegi pa obrnili hrbet, češ da ustvarjam šund, ničvreden “zahodni kič”. Kje so danes vsi tisti “umetniki”, ki so se zgražali, da delam sramoto akademiji? Nič ni ostalo za njimi.

Zakaj ste kljub nasprotovanju trmasto vztrajali pri stripu?
Ljudi sem želel zabavati, v tistih ne prav rožnatih časih sem jim dal pravljice. Vojne in partizanov, herojev in ruskih junakov, kar je bilo edino dovoljeno, so imeli polno glavo. Želeli so si sprostitve, zabave. Stripe so požirali, kot bi pili studenčnico. Ker pa nisem kot drugi “kikirikal” po sovjetsko, sem bil nezaželen.

Pel sem v ansamblu in nismo smeli izvajati ameriških pesmi. Dovoljena je bila samo ruska glasba, ruski filmi, tisti vojni, herojski. Rusi stripov niso poznali. Naša oblast je Zvitorepca prepovedala, a so ga zaradi pritiska javnosti morali spet dovoliti. Strip je izhajal 25 let, vsak teden. Ljudje so me ustavljali na cesti in spraševali, kaj se bo zgodilo prihodnji teden – to mi je bilo v potrditev, da je sprejet med ljudmi.

In je sprejet še danes! Ko gledate z razdalje: Kaj ima Zvitorepec, da so se cele generacije naučile brati ob njem?
Takrat so mi očitali, da kvarim mladež. Pozneje pa so šolniki le pogruntali, da zgodba stripa tako pritegne, da ga učenec prebere do konca. Vabili so me v šole, da podeljujem bralne značke, moji stripi pa so v učbenikih. Samo dovolj trmast sem moral biti in dočakati 90 let (nasmeh). Vse zgodbe so brez nasilja, primerne za otroke od tretjega pa do devetdesetega leta.

Junaki vedno skušajo zlo premagati z zvijačo in bistroumnostjo, nikoli s pištolo ali nasiljem. V mojih stripih ni prelivanja krvi, je pa veliko avantur. Povsod grozi nevarnost, ampak dobrota premaga zlo. Kaj pa danes vidimo v stripih in risankah in elektronskih igricah? Pištole, kri, nasilje, ogenj, seks.

Če tehnik naredi računalniški film, ne moreš pričakovati, da bo duhovit, predvsem pa bo brez duše. Računalniški tehnik zna pritisniti na prave gumbe, ne bo pa vdihnil liku življenja. Risal sem z roko in s srcem. Nikoli nisem delal z računalniki.

***

Ampak ali ni to duhamorno delo? Narisati dvanajst ali še več identičnih sličic za sekundo filmčka.
Ves čas sem moral računati. Za hitri gib potrebuješ malo sličic, figura samo švigne. Če pa se mož ponoči priplazi domov, je treba narisati tudi trideset sličic za en korak. Preden sem začel delati film, sem vedel, kako se bo lik premikal, v moji glavi se je film že vrtel. To me je vleklo naprej, to me je veselilo in osrečevalo. Je pa res, da so mi mnogi napovedovali, da se mi bo zmešalo. Pa se mi ni. Ali pa tega ne opazim?! (nasmeh)

Nasprotno, izjemno hudomušen sogovornik ste!
Strašno resen človek sem! (nasmeh) Veste, humoristi smo po naravi resni ljudje. Vendar le navzven. Mi živimo v sebi, takrat ko smo videti smrtno resni, se v sebi smejimo. Ko sem risal, sem se v sebi ves čas smejal. Tega ljudje niste videli. V družbo sem po svoji volji bolj malo zahajal, šel sem zaradi žene Jane.

Vedno sem bolj malo govoril. Kadar sem dal kakšno pripombo, so vsi utihnili – in se šele čez trenutek zasmejali. Duhovitost imam rad, veseljačenja ne maram. Po naravi sem karikaturist: če sem že bil v družbi, sem ljudi opazoval po svoje. Drugi so ugotavljali, ali je nekdo duhovit, simpatičen, zoprn, mene pa je skrbelo, kako bi narisal njegov značaj.

Resnih zateženih pogovorov nikoli nisem maral. Tudi zato, ker imamo generacije, ki smo šle skozi informbiro, še sedaj v kosteh zajeden strah, da te bo kdo prijavil, če boš preveč govoril. Povsod so bila vohljanja, povsod prepovedi. Tega strahu se nisem otresel niti v svobodni Sloveniji.

Ampak po vrnitvi iz Nemčije ste risali politične karikature. Je bila to priložnost, da ste kritizirali oblast?
Moje osnovno pravilo je bilo, da ne smem žaliti. Karikatura pove več kot članek, a novinar lahko piše v pogojniku, risati pa v tem naklonu ne moreš. Politična karikatura mora biti kritična in zabavna, ne pa žaljiva. Meja je tanka. Karikaturist kritizira dejanje, ne človeka. Karikaturist je vedno opozicija: opozarja na napake tistih, ki so na oblasti. Imel pa sem problem, da so bili v času, ko sem risal politično karikaturo, na oblasti le trije.

***

Še rišete?
Ne morem več. Pred dvema letoma je umrla moja Jana. Dve leti je bila hudo bolna, na vozičku. Hranil sem jo, umival, česal, jo oblačil, polagal v posteljo. Ko več nisem zmogel, shujšal sem za 18 kilogramov, sva šla skupaj v dom, in ko se je poslovila, sem se vrnil domov. Vsak dan grem k njej na pokopališče, tam se z njo pogovarjam in mi odleže.

Moja muza je bila. Če nje ne bi imel, si upam trditi, da ne bi nastalo niti polovice mojega opusa. Spodbujala me je: “Atek, ti samo riši, jaz bom poskrbela za vse drugo.” Kdaj je tiho prišla v sobo, mi sedla na kolena, jaz pa sem risal. Bila je skromna, nikoli si ni privoščila prestiža, čeprav bi si ga kdaj lahko.

Žena vas je na nek način pripeljala k frančiškanom, kajne? Za Založbo brat Frančišek ste pred leti opremili knjigo šmarnic.
Vse najino življenje se je vrtelo okoli frančiškanov. Spoznal sem jo v Frančiškovi dvorani (današnji MGL, op. av.) na plesu, ona je plesala, jaz sem pel. Bila je ljubezen na prvi pogled. Poročil naju je p. Roman Tominec. Ker jaz prihajam iz evangeličanske družine, Jana pa je bila katoličanka, je moral poslati v Vatikan prošnjo za “ekumenski” zakon.

Spomnim se, da sem moral podpisati, da bodo otroci vzgajani v katoliški veri. Bilo je leta 1952, torej dosti pred koncilom. Pozneje sem jo vozil k maši k frančiškanom: dostikrat sem jo spremil v cerkev, kdaj pa sem jo počakal zunaj. Tam so me opazili mladi frančiškanski patri in me povabili v svojo sredo.

Ko smo kdaj tako sedeli skupaj, so me prosili, da zmolim očenaš po prekmursko. Ker lepo zveni: “Oča naš, šteri si va neboj, sveti se ime tvoje …” Med patri je bil tudi bodoči p. Andraž Arko, z njim in njegovimi starši smo postali prijatelji, moji Jani je bil v bolezni v veliko tolažbo.

Intervju je izšel v tedniku Družina februarja 2015.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.