Aleteia

Ker grem k maši, sem “pridna”?!

SAD,WOMAN,CHURCH
Shutterstock
Deli

Ko gremo k maši, nismo nujno (bili) pridni

Na poti do cerkve sem nedavno srečala bežno znanko. Ustavili sva se in si izmenjali nekaj besed. Ko je izvedela, da sem namenjena k maši, je pričakovano vzkliknila: “O, pridna! Kar sama greš? Res si pridna …” Mislila sem si svoje in odhitela naprej.

Nekaj dni kasneje, ko sem pripetljaj že potlačila nekam globoko v svojo spominsko kapaciteto, pa se je dogodek skoraj do potankosti ponovil! Le da je šlo za klepet z drugo osebo. Venomer ponavljajoča se beseda “pridna” me je precej vznemirila …

Že od nekdaj, zadnje čase pa še malo bolj, sem pozorna na besede, ki mi jih ljudje izre­čejo, in se poskušam zavedati teže vsake iz­med njih. Seveda jih je včasih modro vzeti z rezervo, saj smo ljudje – roko na srce – pogosto nagnjeni k nepremišljenemu blebetanju … Toda “pridna”?

Kdo sploh je priden? Predstavljam si ubogljivega otroka, to so nam vcepili v glavo že v rani mladosti. Pa dresiranega psa, priden kuža! In kdo je še priden? Kdor rad in veliko dela? Kdor izpolnjuje dolžnosti, zahteve, ukaze? Kdor se lepo obnaša, kdor ne povzroča nevšečnosti? … Kdor gre k maši?

Akhem! Sem res pridna, ker grem k maši? Vedno sem mislila, da priden človek želi nekomu ugajati, je priden z razlogom. Če grem torej k maši … ugajam Bogu? Gotovo. In če ne grem? Tudi.

Pa vendar nisem pridna, ker grem k maši. Če bi bila res “pridna”, najbrž ne bi potrebovala maše. Jezus je sam rekel, da se je prišel posvečat grešnikom – in hvaležna sem, da je tako.

Zdaj sem razčistila pri sebi: ko gremo k maši, nismo nujno (bili) pridni. Kot pribito pa drži, da nas je Gospod vselej neizmerno vesel in da nas z veseljem sprejema ter pobira tudi (bolje: predvsem) takrat, ko se naslikamo pred njim … nič kaj pridni.

Članek je bil objavljen v tedniku Družina, št. 18.

 

Tags:
Bog
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.
Najboljših 10 Patricija Kavčič
  1. Naj brano
    |
    Naj deljeno
Več