Aleteia

Od poniževanja in dvojk v osnovni šoli do desetk na fakulteti

JURIJ OBLAK
OSEBNI ARHIV
Deli

Fant, ki mu je bila zaradi disleksije napovedana drugačna prihodnost

Jurij Oblak je 21-letni fant iz okolice Ljubljane. Dejaven je na številnih področjih: lahko ga opazimo v vlogi hokejista, pevca v zboru MPP, animatorja, jasličarja ali ministranta v župniji Vič. Je strasten popotnik in rad organizira piknike na domačem žaru. Študira na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo (FKKT), kjer z zanimanjem odkriva znanost. Jurij v pogovoru nasmejan pove, da mu je psihologinja v osnovni šoli napovedala čisto drugačno prihodnost …

Kakšni ste bili v otroštvu?
Bil sem zelo razigran, pravzaprav podoben vrstnikom, saj smo bili pri branju in računanju vsi neizkušeni in počasni. Tako je bilo vse do 3. razreda osnovne šole, ko sem začel izstopati pri branju. Vsi so vedno dobivali odlične ocene, jaz pa sem komaj dobival dvojke in zaradi tega sem se počutil zelo slabo.

Iz tega občutka sem želel pobegniti, zato sem pogosto, ko sem bil na vrsti za branje, odhajal na stranišče, četudi sem se tako branju izognil le za kratek čas. Učiteljica me je zato napotila k zdravniku, opravil sem pregled mehurja in oči, seveda so vsi specialisti ugotovili, da sem popolnoma zdrav.

Kakšne težave ste imeli pri branju?
Vedno me je bilo strah, v moji glavi so se podile misli: “Kaj, če se bom zmotil?” In seveda sem se prej ali slej zmotil. Nastopil je sram in potem sem čisto zamrznil in nisem nikakor zmogel do konca prebrati besede. Sicer z družbo nisem imel velikih težav, a so me nekateri začeli tudi zmerjati, češ, naj se najprej naučim brati, potem pa bom lahko govoril tudi kaj drugega.

DYSLEXIA
Chloe Langton - Shutterstock

Kako pa je bilo v višjih raz­redih?
V 5. razredu smo se z družino preselili, tako sem zamenjal tudi osnovno šolo. Nova razredničarka je takoj prepoznala, kaj se dogaja z menoj. Imela je namreč hčerko s podobnimi težavami. Usmerila me je na Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše, kjer so mi diagnosticirali disleksijo. Nato sem dobil odločbo, torej sem uradno postal otrok s posebnimi potrebami.

Takrat je zame ogromno naredila mama. Pridobila je veliko literature, ki ni bila tako dostopna, kot je danes. Skupaj sva presedela veliko ur in brala. Pomagale so mi tudi študentke specialne in rehabilitacijske pedagogike. Z odločbo je bilo malo laže, saj so bili z mojimi težavami seznanjeni vsi učitelji in sošolci in so tako drugače gledali name.

Več poudarka je bilo na ustnih ocenah, ne toliko na pisnih, saj sem se pogosto motil in pisal nerazumljivo. Bilo mi je lažje, saj sem končno razumel, da gre za motnjo in da nisem sam kriv za svoje težave z branjem in pisanjem.

Kaj pravzaprav je disleksija?
To je motnja branja, pisanja, črkovanja ali matematičnega izražanja, vendar je vsak primer disleksije drugačen. Mnogi si predstavljajo, da pri vseh nas črke plešejo – to je zelo možno, a pri meni ni bilo tako. Jaz si v glavi oblikujem podobo o tem, kaj naj bi pisalo, pa četudi ni čisto tako.

JURIJ OBLAK
OSEBNI ARHIV

Tako včasih preberem kakšno črko ali besedo več ali drugače, kot je zapisano. Težave imam tudi, ko je besedilo daljše. Včasih se trudim, da ulovim pravo vrstico in ne zaplavam malo više ali niže. Ravno tako je včasih teže ločiti, kje se beseda konča in kako točno se napiše, o vejicah sploh ne bom izgubljal besed …

Šola vam zaradi vseh težav ni nikoli bila ravno najljubša …
Če pomislim, sem res bolj malo mislil na šolo. Raje sem igral hokej, se družil z bratoma in ušpičil kakšno vragolijo. V 7. razredu pa se je zgodil preobrat, učiteljica za matematiko me je prijela “na trdo” in ob koncu šolskega leta zahtevala, da naredim vse naloge, ki jih je dala v tistem šolskem letu. Najbrž sem takrat dobil ogromno delovnih navad, saj sem veliko časa sedel ter pisal stare in sprotne naloge.

Kam ste se vpisali na srednjo šolo?
Po vsem tem pisanju domačih nalog sem v 9. razredu videl, da nimam toliko težav s šolo, če si le vzamem čas in se kaj naučim. Vendar so mi psihologinja in drugi v šolskem sistemu govorili, da nisem sposoben za štiriletno šolo in naj raje izberem katero od poklicnih šol. Takrat sem čutil veliko poniževanja, vsi so mi le govorili, česa nisem sposoben.

Vsemu temu navkljub sem se vpisal na biotehniško gimnazijo v Ljubljani. Čeprav sem bil takrat član slovenske hokejske reprezentance in tudi širše dejaven, v šoli nisem imel večjih težav. Še najtežja mi je bila angleščina, ki je zame še trd oreh. Ponagajala mi je tudi v zadnjem letniku gimnazije, saj sem zato moral na drugi rok mature.

CHEMISTRY
PIXABAY

Danes ste zelo uspešen študent FKKT, torej nimate težav, ki so jih predvidevali v osnovni šoli.
Na fakulteti se je v meni prebudilo drugačno zanimanje. Kemija me navdušuje, zato se k učenju lažje spravim. Sem pa vseeno prenehal s profesionalnim športom. Tako lahko več časa posvetim študiju.

Sem izredno slušni tip – včasih se mi zdi, da bi lahko popolnoma obnovil predavanja, z istim narečjem in tonom. Imam tudi nekakšno svojo strategijo učenja, veliko pišem z roko, včasih si kakšno stvar zapišem večkrat, zraven si to ponavljam, velikokrat tudi na glas.

Kaj je v vaše življenje prinesla disleksija?
Prinesla je veliko odkrivanja, kdo pravzaprav sem, kako delujejo moji možgani, in prilagajanja izobraževalnemu sistemu, ki zame ni idealen. Zaradi disleksije sem najbrž imel tudi veliko več stika z različnimi ljudmi, predvsem z mamo, pa tudi z drugimi v šoli, ki so mi pomagali. Danes zaradi lastne izkušnje hitreje vidim človeka v stiski in do njega lažje pristopim.

Sicer pa še danes ne berem prav rad. Realno gledano sem v življenju prebral pet knjig, dve od teh sta bili maturitetni. Ker mi branje vzame veliko časa, sem se pač sprijaznil, da 100 strani besedila zame preprosto predstavlja večji projekt, in to ni nič sramotnega.

 

Članek je bil objavljen v Mladem valu, rubriki tednika Družina, št. 18.

 

Tags:
intervju
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.