Še odraslim marsikdaj spodleti, otroci pa so še posebej ranljiva skupina, ker jim preprosto primanjkuje osnovnih življenjskih izkušenj, da bi lahko razpoznavali zle namene posameznikov in raznovrstne napade na spletu uspešno odbijali.
Neko sobotno dopoldne sem dobil klic obupane najstnice. “Prosim, pomagaj. Sošolke mi sporočajo po SMS-sporočilih, da je nekaj narobe z mojim Facebook profilom, da je na njem neka ogabna slika, in me sprašujejo, zakaj objavljam čudne stvari.”
Preberite še:
Ko pustimo odklenjena “vrata” računalnika
Ko sva se skupaj prijavila v profil, naju je namesto njene fotografije pričakal obraz, ki paše v grozljivke, o njenem imenu ni bilo ne duha ne sluha. Tam je pisalo samo “Sjeban Profil”, kar je nakazovalo, da si jo je privoščil nekdo s slovanskega govornega področja. Napisal (ali pa napisala) je nekaj neslanosti, objavil nekaj nesmiselnih fotografij in nekaj čudnim ljudem poslal prošnjo za prijateljstvo.
Zakaj se je to zgodilo?
Samo en razlog je: geslo. Bilo je preveč preprosto in prekratko in lahko ga je bilo uganiti. Računalnikarji vedno poudarjamo, da na geslu stoji ali pa pade varnost. Če je še pred nekaj leti veljalo, da je 8 znakov dolgo geslo dovolj, če so v njem male in velike črke, številka in še kakšen poseben znak (pika, vejica, klicaj ipd.), pa je danes priporočljivo, da so gesla daljša od 15 znakov in imajo prej naštete lastnosti.
Da bi si tako geslo zapomnili, lahko uporabimo tudi kakšen trik. Izmislimo si frazo, ki jo laže pomnimo, denimo: Petra je šla ob dvanajstih na dolg sprehod s Tačkom. Uporabimo nekaj domišljije, prve črke besed, morda kakšen o zamenjamo z 0 (ali i z 1) in tako dobimo: 5RAjŠo12hndssT. (pika je tudi del gesla). Tako geslo je težko za razbijanje, ker pa smo si zapomnili frazo, iz katere smo geslo sestavili, se nam ni potrebno ukvarjati s pomnjenjem nesmiselnega zaporedja znakov.
Preberite še:
Mladi, ste brez Wi-Fi-ja? Papež ponuja geslo, ki nikoli ne zataji.
Kaj narediti?
Zlorabljen profil je bilo treba sanirati. Prvi korak: spremeniti geslo. Facebooku pa je dekle moralo najprej dokazati, da je res prava lastnica. Eden izmed načinov, kako to dokazati, je tudi ta, da spletišče prikaže profilne fotografije prijateljev, ki jih je potem potrebno povezati z imenom. In tukaj sva naletela že na drug problem. Vseh “prijateljev” v njenem profilu se je nabralo kar 1700 in ni težko uganiti, da povezovanje fotografij in imen ni šlo povsem gladko. Naloga, ki je sledila iz tega, je bila, da je po mojem priporočilu pobrisala vse “prijatelje”, ki jih osebno ne pozna. Številka se je tako skrčila na 250.
Naslednja stvar, ki sva jo vklopila, pa je dvofaktorska avtentikacija, kar pomeni, da sva nepridipravom povsem zaprla dostop do profila tudi, če bi ugotovili geslo, saj bi morali vpisati še posebno kodo, ki pa jo prejme ona na svoj telefon (torej bi ji morali ukrasti tudi telefon).
Moje priporočilo je še bilo, naj omeji, kdo sme videti, kaj objavlja. Dovolj je, če vidijo samo prijatelji in da nič ni javno, vidno vsem.
Svoj profil imam nastavljen tako, da smem na svojo časovnico pisati le jaz. Posledica tega je sicer, da mi za rojstni dan nihče ne more voščiti le s pritiskom enega gumba, ampak se morajo malce potruditi, da mi napišejo zasebno sporočilo. Na drugi strani pa sem s tako nastavitvijo dosegel, da sem na svojem profilu le jaz gospodar in mi nihče ne more pokvariti dneva z neslanimi šalami.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
Preberite še:
Veste, da puščate digitalno sled? Kakšne pasti vam zato grozijo?
Preberite še:
Koliko všečkov potrebuje Facebook, da vas pozna bolje od žene?
Preberite še:
Martin Golob – v traktorje zaljubljeni župnik, ki igra playstation, ministranti pa ga obožujejo
