Do zgodnje renesanse so Boga Očeta običajno upodabljali kot roko, ki sega iz oblakov. Michelangelo je v Sikstinski kapeli Boga Očeta naslikal z mišičastim telesom in dolgo belo brado, kar je bil razmeroma nov razvoj v krščanski umetnosti, in odseva podobo grškega boga Jupitra.
Eden izmed najbolj simboličnih krajev krščanstva, Sikstinska kapela, je tudi kraj, poln skrivnosti in kodiranih sporočil – pa tudi občudovanja vredne lepote.
Odkrijte njene neverjetne “skrivnosti” z ogledom spodnjih fotografij:
Sikstinska kapela je bila zgrajena med letoma 1475 in 1481, delno na temeljih svoje predhodnice Cappelle Magne. Posvečena je Marijinemu vnebovzetju, današnje ime pa je dobila po papežu Sikstu IV., ki je naročil gradnjo kapele.
To je zasebna papeška kapela in velja za eno izmed najpopolnejših in najpomembnejših del “vidne teologije” po izročilu Biblie Pauperum (Svetega pisma ubogih) – srednjeveških slikanic, ki so vsebovale ilustracije pomembnih novozaveznih odlomkov poleg starozaveznih prizorov, ki te dogodke napovedujejo.
Kapela je enakih mer kot Salomonov tempelj, ki ga opisuje Stara zaveza.
Michelangelove poslikave obsegajo 1.100 kvadratnih metrov.
Od leta 1870 v kapeli prirejajo konklave, na katerem kardinalski zbor izbere novega papeža. Ko je papež izvoljen, ga odpeljejo v sobico znotraj Sikstinske kapele, znano kot sobo solz. To je soba levo od oltarja pod poslikavo Poslednje sodbe, tako pa se imenuje zato, ker novoizvoljeni papeži zaradi silnih čustev po izvolitvi tam pogosto izbruhnejo v jok.
Sikstinska kapela je v uporabi še danes in je pogosto prizorišče pomembnih dogodkov na papeževem koledarju. Vsako leto v njej obhajajo bogoslužje na nedeljo Jezusovega krsta, papež pa ob tej priložnosti krsti otroke vatikanskih uslužbencev, ki so se rodili v preteklem letu.
Kapela ima svoj stalni zbor, Papeški zbor Sikstinske kapele, ki je najstarejši dejavni zbor na svetu. Med deli, napisanimi posebej za ta zbor, je tudi skladba Miserere Gregoria Allegrija.
Sikstinska kapela slovi predvsem po freskah, posebej Michelangelovih: na obokanem stropu in Poslednja sodba na steni za oltarjem. Umetnik je naročilo delno sprejel proti svoji volji, ker se je imel bolj za kiparja kot slikarja, toda ni se mogel pogajati s papežem, ki je bil trdno odločen, da bo to delo opravil ravno Michelangelo.
Michelangelo pa ni edini slaven umetnik, ki je delal v Sikstinski kapeli. Sikst VI. je slikanje fresk na zidovih zaupal tudi drugim znanim slikarjem, kot so Sandro Boticelli, Domenico Ghirlandaio in Pietro Perugino; Michelangela sta pozneje najela papeža Julij II. za poslikavo stropa (ki je bil sprva poslikan z zvezdami na modrem ozadju) in Klemen VII. za Poslednjo sodbo.
Za poslikavo stropa je Michelangelo sam postavil oder, leseno desko, ki so jo podpirali nosilci, vstavljeni v luknje v zidu, v višini oken. V nasprotju s splošnim prepričanjem ni ležal na deski in slikal, ampak je ustvarjal stoje – v nenaravnem položaju, ki je bil zanj zelo neudoben. O tem je celo napisal pesem in ji dodal lastno karikaturo, kako stoje slika z nazaj upognjenim hrbtom.
Do zgodnje renesanse so Boga Očeta običajno upodabljali kot roko, ki sega iz oblakov. Michelangelo je v Sikstinski kapeli Boga Očeta naslikal z mišičastim telesom in dolgo belo brado, kar je bil razmeroma nov razvoj v krščanski umetnosti, in odseva podobo grškega boga Jupitra.
Leta 1990 je fizik Frank Meshberger v časopisu Ameriškega zdravniškega združenja objavil dokument, v katerem trdi, da so angeli, oblačila in sence okoli Boga na Michelangelovi freski Stvarjenje Adama natančna upodobitev prereza človeških možganov. Meshberger teoretizira, da je Michelangelo s tem simbolično nakazal, kako Bog na novo ustvarjenega človeka obdarja z razumom.
Od izgradnje Sikstinske kapele do leta 1536 je bil zid za oltarjem, kjer je danes freska Poslednje sodbe, okrašen z drugimi poslikavami, ki so predstavljale zgodbe o življenju Mojzesa in Jezusa. Med njimi so bile Peruginove poslikave Marijinega vnebovzetja, Jezusovega rojstva in najdenja Mojzesa, ki jih je moral Michelangelo žal žrtvovati, zaradi česar je bil deležen številnih kritik.
Poslednja sodba je naslikana tako, da se vrh freske malce nagiba nad gledalcem, tako pa je bila oblikovana zato, da bi freska v ljudeh vzbudila strahospoštovanje do Boga in Njegove moči. Za razliko od fresk drugih slikarjev v kapeli so liki na Poslednji sodbi zelo mišičasti in v zvitih položajih, vključno z Devico Marijo, ki stoji na sredini ob Kristusu.
Kompozicija je v obliki kroga in se giblje v smeri urinih kazalcev, začne se spodaj levo: tisti, ki jim bo sojeno, se dvigujejo na levi strani; pravični ostajajo zgoraj, medtem ko se pogubljeni na desni spuščajo proti peklu.
Osrednji in najpomembnejši je lik Kristusa sodnika, mlada, atletska in mišičasta figura. Njegov pogled je strog, usmerjen na levo, proti peklu in trpljenju. Čas milosti se je iztekel; tukaj vidimo Kristusa, ki udejanja pravičnost, ločuje “ovce od koz” in nevredne potiska v večni ogenj.
Na desni ob Jezusovih nogah je sveti Jernej. V eni roki drži nož, s katerim so ga živega odrli; v drugi drži svojo kožo (v enem kosu), ki so mu jo odrli s telesa. Obraz na viseči koži je Michelangelov avtoportret. Ena izmed razlag pravi, da morda prikazuje Michelangelovega preizkušanega duha – v času, ko je slikal to podobo, je bil že ostarel in je doživljal krizo vere. Obstaja še druga razlaga: ker ni želel sprejeti naročila za stensko poslikavo kapele, je imel občutek, da bi raje videl, da bi ga živega odrli, kakor da bi opravil to delo.
Poslednja sodba je povzročila spor med kardinalom Gianom Pietrom Carafo in Michelangelom. Ker so na freski tudi gola telesa, je bil umetnik obdolžen opolzkosti in nemoralnosti. Carafa in Nino Sernini (diplomat iz Mantove) sta organizirala t. i. “kampanjo figovih listov” z namenom, da bi fresko cenzurirali in po možnosti v celoti izbrisali.
Papeški ceremonijer Biagio de Cesena je bil oster nasprotnik Michelangelovega dela. Zdelo se mu je sramotno, da bi tako svet prostor vseboval podobe tolikih golih teles. Šel je tako daleč, da je dejal, kako so te freske primerne “le za javna kopališča in gostilne”, nikakor pa ne za papeško kapelo. Michelangelo se je na pripombo odzval s sliko svojega kritika v podobi Minosa, peklenskega sodnika z oslovskimi ušesi, ki mu kača grize spolovilo. Legenda pravi, da se je Cesena pritožil papežu, ta pa je odvrnil, da njegova pristojnost sega le do vic, ne pa tudi do pekla, zato bo portret moral ostati.
Po Michelangelovi smrti so zagovorniki cenzure dosegli delno zmago: Daniele da Volterra je preslikal spolovila golih teles, s čimer si je prislužil vzdevek Braghettone (“izdelovalec spodnjic”).
Če Sikstinske kapele ne morete obiskati v živo, si jo lahko virtualno ogledate tukaj.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
