Aleteia

Cerkev in spolnost: Gre res le za skupek prepovedi?

PARA W ŁÓŻKU
Shutterstock
Deli

"Poleg biološke dimenzije ima spolnost tudi duhovno dimenzijo"

Kaj nam lahko o spolnosti pove katoliška Cerkev? Gre morda le za skupek prepovedi ali lahko spolnost razumemo kot pomembno vrednoto? Profesor moralne teologije iz Brixna Martin M. Lintner iz reda servitov je o tem napisal serijo člankov, in sicer ob izbruhu spolnih škandalov v Nemčiji, ter jih nato strnil v knjigo Razstrupiti eros.

Pišete o pozitivnih učinkih spolnosti na človekovo osebnost in poudarjate, da spolnost v življenje prinaša globok občutek smisla.
Vsi vemo, da je spolnost del človekove osebnosti. Noben človek ni nespolno bitje. Spolnost sodi k človekovi identiteti in je ni moč zanikati. Zato je za vsako človeško bitje potrebno, da pozna svojo spolno identiteto in jo sprejme kot del svoje osebnosti: to, kako se predstavim, kako čutim, kako se izražam se odraža tudi skozi človekovo spolnost.

Seveda spolnosti ne moremo zreducirati le na telesni, genitalni vidik spolnosti, ampak vključuje veliko več. Povezana je s človekovimi željami; z željo po dostojanstvu, s hrepenenjem po globokem odnosu, z željo po tem, da bi ljubili in bili ljubljeni. Spolnost nam prinaša občutek globokega smisla, saj skozi njo odkrivamo pomene življenja.

V preteklosti je bil v ospredju krščanske razlage vidik rodovitnosti, ki seveda daje temeljni smisel človekovemu življenju, zdaj pa prihajajo v ospredje še drugi vidiki – Cerkev priznava, da je spolnost tudi izraz, govorica telesa, s katero izrazimo, kaj čutimo do druge osebe. Ne gre le za intimno razmerje, tudi vse naše vedenje je del te telesne govorice, ki je pogojena s spolnostjo. V intimnem razmerju živeta spolnost pa seveda daje občutek, da smo z nekom globoko povezani, zanj pomembni, je del odnosa z drugo osebo, kraj zaupanja.

Poleg biološke dimenzije ima spolnost tudi duhovno dimenzijo. Tudi ljudje, ki spolnosti ne živijo v zakramentu zakona, kakor ga poznamo v katoliški Cerkvi, ljudje drugačnih veroizpovedi ali neverujoči ljudje so deležni duhovne dimenzije spolnosti, ker je spolnosti lastna.

***

Martin M. Lintner
TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA

Smo tudi priča banalizacije spolnosti. Ob tako množičnem pojavu virtualne spolnosti, ki se je ne poslužujejo samo mladi ljudje, se lahko vprašamo, kaj to pomeni za čisto človeško izkušnjo. Popestritev, osiromašenje?
Po eni strani je razmah spleta omogočil detabuizacijo spolnosti. Odvzel ji je pridih skrivanja, prepovedanega. Po drugi strani pa je skozi splet in digitalne medije spolnost popolnoma razkrita, in to pogosto na negativen način, skozi pornografijo. Spletna pornografija ima zelo veliko negativnih posledic. Najprej si moramo ozavestiti, da pornografske vsebine nastajajo skozi zlorabo ljudi, in mnogi od njih so v produkcijo teh vsebin vpeti neprostovoljno; vanjo so prisiljeni in nato slabo plačani.

Zatem pa je tu še širok krog potrošnikov pornografije, kjer se dogaja nova zloraba: gledalec pred seboj ne vidi človeka in njegove osebnosti, temveč razgaljeno telo. Nevarno je, ker se pri tovrstni konzumaciji spolnosti ne srečaš z osebo, ne poznaš želja te osebe, njene ranljivosti, ničesar ne veš o njej. In odnos? Ni ga! Ne moremo imeti odnosa z računalnikom. Spolnost je zreducirana na genitalnost. Je zelo osamljeno početje.

Martin M. Lintner
TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA

Z vami se lahko strinjamo, da je velik razkorak med cerkvenim naukom in življenjsko prakso mnogih kristjanov. V nemško govorečem okolju nauku sledi samo okoli tri odstotke katoličanov, smo lahko prebrali v pogovoru s kardinalom Marxom. Pravite, da je to nenormalna situacija, na katero pa smo se navadili.
Najprej menim, da moramo preseči to situacijo, ker ni dobra za ljudi in ni dobra za Cerkev. Naloga Cerkve in njenega učiteljstva, nas teologov, je, da najprej poslušamo konkretne izkušnje ljudi in se učimo od poročenih parov in drugih parov, ki živijo spolnost; njihove izkušnje morajo biti vir našega moralnega znanja. Odprtost je prvi način, da premostimo to razdvojenost. Zatem moramo o teh izkušnjah razmisliti v luči vere. Vsebina in pomen cerkvene doktrine pri mnogih ljudeh ni več razumljena.

Cerkev je mnogo let pridigala norme, ni pa govorila o vsebini norm. Namen in cilj vsake norme je, da ščiti in varuje vrednote. Podčrtati moramo, da smo zares dolgo časa ljudem govorili, kaj smejo in česa ne, nismo pa razlagali, zakaj menimo, da je pomembno ravnati tako in ne drugače. Danes moramo narediti korak nazaj od normativnih zahtev doktrine in poskušati pojasniti pomen.

Če bomo zmožni pojasniti pomen, lahko zaupamo, da bodo ljudje našli način, kako živeti svojo spolnost kot vrednoto. Razviti moramo občutljivost za tiste vidike spolnosti, ki jih živijo tudi neporočeni pari in so ključni tudi za Cerkev: recimo pomen zvestobe, odprtosti za novo življenje …

Martin M. Lintner
TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA

Mnogi pari uporabljajo kontracepcijo, po drugi strani pa so zvesti Cerkvi in vzgajajo otroke v veri.
Mislim, da bi se morali na tem mestu spomniti besed Pavla VI., ki jih je izrekel ob pripravi okrožnice Humanae Vitae leta 1968, da se zaveda, da morda mnogo ljudi ne bo sledilo argumentaciji v okrožnici. Duhovnikom, ki delajo v pastorali, je rekel, naj bodo zelo usmiljeni s pari, če ne bodo mogli slediti tej doktrini.

Duhovniki smo povabljeni, da smo usmiljeni v okoliščinah, ko par ne more živeti skladno s to doktrino, in takega para ne obsojamo. Druga točka, ki je ne smemo pozabiti, pa je, da točka o zavračanju kontracepcije ni srce krščanske etike. Obstaja tudi “hierarhija” resnic vere. Vprašanje kontracepcije je pomembno, ker se dotika življenja, pa vendar ni najpomembnejša resnica naše vere. Vprašanje, koliko otrok bosta imela in kdaj jih bosta imela – to priznava drugi vatikanski koncil, pa tudi papež Frančišek to omenja – je odgovornost očeta in matere, para.

Tretje, kar bi rad omenil ob tej kontroverzni razpravi v Cerkvi, pa je, ali ne bi bilo vredno osvetliti bolj personalističnih vprašanj, kot na primer kako lahko par najde skupno pot pri rabi kontracepcije, ki bo skladna s svobodno voljo obeh, ki bo upoštevala dostojanstvo obeh, ki bo skladna z vestjo obeh, ki bo sprejemljiva za zdravje obeh, še zlasti za zdravje žene. Vemo, da cerkveno učiteljstvo premišljuje o tem in da sprejema naravni zakon.

Pavel VI. poudarja, da se ne sme ločevati rodovitnosti od spolnosti. Telesna podaritev je izraz popolne podaritve ene osebe drugi osebi pa tudi popolno sprejemanje daru druge osebe – pomembna je celota. Če je spolnost dejanje popolne podaritve, potem kontracepcija zanika to popolno podaritev.

***

BIRTH CONTROL,CONTRACEPTION
Shutterstock

Kje bi lahko Cerkev bolje razumela homoseksualce?
Najprej menim, da se mora Cerkev soočiti s tem vprašanjem v svojih vrstah. Tudi mnogo Cerkvi zvestih ljudi je homoseksualcev, pripadajo Cerkvi, so kristjani, katoličani. Zatem so tudi dobre katoliške družine, ki odkrijejo, da je eden od njihovih otrok homoseksualec. Tudi med duhovniki, redovniki in redovnicami so ljudje z istospolno usmerjenostjo in enakovredno opravljajo svoje poslanstvo.

Ob razpravah o istospolnih porokah, ki se vrstijo po vsem zahodnem svetu, je pomembno, da vemo, da Cerkev ne zavrača več homoseksualnega nagnjenja, temveč od leta 1975, ko je bil sprejet dokument Persona Humana, priznava, da homoseksualna nagnjenja niso bolezen in zato jih ni treba zanikati ali zdraviti. Tako nagnjenje ni svobodno izbrano, temveč dano in zato ni grešno.

Drugo vprašanje pa je, ali Cerkev dovoljuje, da se to nagnjenje živi v homoseksualnem razmerju. Katekizem katoliške Cerkve v poglavju o homoseksualnosti piše, da je odgovornost Cerkve pomagati vsaki osebi, da sprejme svojo spolnost in svojo spolno identiteto. Seveda to velja tudi za homoseksualce. Zato je naša pastoralna dolžnost, da pomagamo homoseksualnim ljudem, da poznajo svojo identiteto in da jo tudi sprejemajo.

Zelo pogosto se ljudje, ki čutijo, da so istospolno usmerjeni, v Cerkvi počutijo slabo in trpijo. Prav je, da jim pomagamo, da se sprejmejo in vzljubijo takšni, kot so. Tudi homoseksualnost ima svoj pomen, kar je del spolne identitete kot take.

Naslednje težko vprašanje, ki si ga zastavljamo, je, ali je dobro, da ljudi z istospolnim nagnjenjem usmerjamo k temu, da živijo celibat. Ta zahteva je za marsikoga pretežka. Tudi o tem je razpravljala sinoda.

***

Kdaj bo za vas eros razstrupljen, kakor ste naslovili svojo knjigo?
Ko ob prvem pogledu na eros ne bomo skeptični in ko se globoko razumevanje spolnosti ne bo več povezovalo z grešnostjo.

 

Celoten pogovor je bil objavljen v reviji Praznična.

Tags:
odnosi
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.