Aleteia

Sredi Ljubljane ima oazo za živali in fotoaparat na vsakem koraku

IVAN ESENKO
TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA
Deli

"To je organizacija, ki je stara milijone let, ampak te še vedno preseneti. Čebele se niso nič spremenile"

Praznujemo prvi svetovni dan čebel. To je velik dan tako za čebele kot za slovenske čebelarje, saj je bila prav Slovenija oziroma Čebelarska zveza Slovenije tista, ki si je dobra tri leta prizadevala za to razglasitev.

Ob tem dnevu smo se pogovarjali s čebelarjem in velikim ljubiteljem narave in živali Ivanom Esenkom, ki je v teh dneh pri založbi Družina izdal knjigo z naslovom Svet čebel.

V živalski vrt

Predstavitev monografije Svet čebel bo v ponedeljek, 21. maja, ob 12. uri v Živalskem vrtu v Ljubljani. Predstavila jo bosta avtor Ivan Esenko in avtor uvodne besede Bernard Nežmah.

Od malih nog povezan s čebelami

Ivan Esenko je bil že kot otrok zaznamovan z živo naravo, s katero se je spoznaval na bregovih reke Save in okoliških gozdovih. Že od vsega začetka so bila njegova posebna ljubezen čebele in ptice. Kot najstnika ga je v svet čebel vpeljal eden takratnih najvidnejših litijskih čebelarjev, Alojz Petek, ki mu je kot začetniku podaril tudi prvo čebeljo družino.

O čebelah pravi, da ga preprosto navdihujejo, predvsem pa je navdušen nad njihovo organizacijo. “To je organizacija, ki je stara milijone let, ampak te še vedno preseneti. Čebele se niso nič spremenile. To niso domače živali. Roj lahko gre in živi sam zase,” je dejal.

Navdušenje nad čebelami in naravo je Ivan prenesel tudi na svoje tri vnuke. “Moj najstarejši vnuk je že navdušen nad njimi. Zelo rad ima, da mu vržem klobuk na glavo, v panju poišče matico, loči trota, ve, kje je med, …”

V videu si lahko ogledate čebele v panju votlaku.

Oaza za živali

Vnuki so ves čas del njegovih dejavnostih, ki so tako postale tudi njihove. “Ves čas so z mano. Poznajo že vse ptiče, listajo priročnike, učim jih risati ptiče. Najraje so pri mlaki, zato sem jo zmanjšal, da ne bi kdo padel noter. Imajo mrežico, s katero ulovijo razne živalice, jih dajo v akvarij, da jih lahko opazujejo, nato pa jih spuščajo nazaj v mlako. Rad bi jim omogočil svobodno otroštvo, povezano z naravo,” je poudaril Ivan.

Čebele pa niso edine prebivalke Esenkovega vrta. Tam namreč živijo tudi sove (visoko na drevesu se vidi le velik lesen hlod, v katerem gnezdijo), netopirji, liščki, siničke, detelji, plavčki, kosci … gnezdijo v kar 70 gnezdilnicah. Na več koncih vidimo “hotele za žuželke”, gnezdilnico za samotarske čebele, pred oknom dnevne sobe pa stoji ogromna ptičja hiš(ic)a in več raznih krmilnic.

IVAN ESENKO
TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA

“Onesnaževanje je greh”

V času, ko človeštvo tako močno onesnažuje okolje, je Ivanovo delo še toliko bolj dragoceno. Sam sicer pravi, da je vsako onesnaževanje okolja greh in da bi na naravo morali bolj paziti.

“Gledam, kaj vse delajo ljudje na vrtovih. Na eni strani se pritožujejo, koliko je kemije v hrani, na drugi strani pa doma škropijo svoj vrt,” je izpostavil in dodal, da se moramo v primeru, ko se odločimo, da bomo imeli svoj vrt, sprijazniti tudi s tem, da bodo nekatere živali v njem zaživele.

“Voluharja ne pomilujem, ampak zato, da nimam težav z njimi, naredim še prežo za kanjo, gnezdo za sovo, pa naj se živali same med seboj dogovorijo,” je še dejal Ivan.

Uživati in opazovati

Vsak bi moral za okolje narediti toliko, kolikor lahko.

“To, da ne bomo škropili, je najmanj. Ljudje nasedajo raznim organizacijam, ki jim ponujajo ‘dovoljena’ škropiva. Strup ne bi smel biti dovoljen. Na vrtu se lahko čisto drugače obnašamo. Vrt ni samo poligon za proizvodnjo zelenjave. Ni tako pomembno samo, koliko si pridelal. Bistvo je, da pri tem uživaš. Vrtnarjenje je življenjski slog. Prideš domov, se uležeš in opazuješ, kaj vse se dogaja na vrtu, ptički ti pojejo. Ne pa da imaš popolno angleško trato, na katero še stopiti ne smeš.”

Ivan je sicer napisal več kot 40 knjig o naravi in živalih, ki jih najdemo v naši okolici. Na vprašanje, ali meni, da mu bo kdaj zmanjkalo tem za pisanje, pa pravi: “Na vsakem koraku se skriva kaj zanimivega. Če drugega ne, grem na vrt z lopato, malo pokopljem in zagotovo najdem kakšno zanimivo žival. Pri roki pa imam ves čas tudi fotoaparat.”

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.