Mladi košarkar Luka Dončić navdušuje. Stopil je na streho Evrope, zdaj ga verjetno čaka druga celina
V nedeljskem večeru je na parketu velikanske športne dvorane v Beogradu, ki je gostil zaključek najelitnejšega košarkarskega tekmovanja v Evropi, s slovensko zastavo na ramenih slavil Luka Dončić. Komaj 19-letni Ljubljančan se je objemal s soigralci iz madridskega Reala, s katerimi si je pokoril Evropo. Slovenskega mladeniča pozna vsa stara celina, nad njim pa se navdušujejo tudi onkraj Atlantika. Zakaj?
V zadnjih osmih mesecih je imel življenjski, športni in čustveni utrip Luke Dončića ritem formule ena. Septembra je s Slovenijo osupnil vse in postal evropski prvak. Ob tem je bil izbran med smetano, v najboljšo peterko prvenstva.
Tudi po zaslugi njegove odlične in predvsem konstantne igre vso sezono je njegov Real, eden najslovitejših klubov na svetu, včeraj postal evropski prvak. On pa najkoristnejši igralec zaključnega turnirja in sezone. In še najboljši mladi igralec v Evropi – drugič zapored. To so dosežki, ki jih ni nanizal še noben Slovenec.
Kombinacija zrelosti in lahkotnosti, s katerima deluje na igrišču fant, ki se je rodil tik pred vstopom v novo tisočletje, sta osupljivi. Ne le da igra z ramo ob rami z bistveno izkušenejšimi, slovitimi in odlično plačanimi soigralci. Trener mu ponavadi namenja ključne vloge in trenutke na igrišču. V Realu, kultnem klubu, ki so mu Dončić in druščina prinesli že deseti evropski naslov v zgodovini. Nihče jih nima več. Potem ko je postal evropski prvak, je ubesedil te misli:
“Neverjeten občutek je. Vesel sem, da imam takšne trenerje in soigralce, kot družina smo. Veliko se je govorilo in pisalo o tem, kako prenašam pritisk. A ko stopim na igrišče, se želim le zabavati. Če se ne, ne igram dobro. Ključ je, da vedno delujemo kot ekipa, ko zmagujemo in ko izgubljamo.”
Skoraj zagotovo Luka v Evropi prihodnjo sezono ne bo več igral. Bržkone bo odšel v ligo NBA, kjer se igra najboljša košarka na planetu. Govori se, da bi lahko bil celo prvi izbor, kar bi bil za Slovenijo še en zgodovinski dosežek.
Ni pa bilo za Dončića vselej vse tako rožnato kot v zadnjih mesecih. V Madrid se je iz ljubljanske Olimpije odpravil že s 13 leti. Sam, ne da bi znal špansko. Mama in oče sta ga lahko le obiskovala. Le sam ve, koliko ur vadbe in litrov znoja, prelitega v neizprosni konkurenci svetovne inštitucije, je bilo potrebnih, da je uspel. Še več o njegovi življenjski zgodbi najdete tukajle.
Seveda ni prvi mladi slovenski športnik, ki se je preizkusil v znamenitem tujem klubu. Kar veliko je bilo poklicanih, a zelo malo izvoljenih. On prav gotovo je. Če bi se utapljal v tarnanju, na primer da je Slovenija majhna, kako se mora, še vedno otrok, dokazovati na drugem koncu Evrope, kako ga muči domotožje, mu ne bi uspelo.
