Aleteia

Kaj storiti, če se vašemu otroku šola zdi postranska stvar?

BORED LITTLE BOY
By Joshua Resnick | Shutterstock
Deli

Pred vrati je konec šole, ocene se zaključujejo. Kako se znajti, če otrok nima volje do učenja?

Vprašanje bralke

Spet je pred vrati zaključevanje ocen in šolski pritiski na otroke. Imamo dva otroka. Prvi šolske obveznosti opravi mimogrede in včasih skoraj ne vemo, kaj vse mora znati, kaj vse se je že naučil. Drugi pa je v tretjem razredu, kjer so zdaj po novem tudi že ocene. On je veliko bolj nemiren in neubogljiv. Lahko bi rekla, da ga šola skoraj nič ne zanima. Ob njem se posebej letos, ko doživljamo dodaten pritisk zaradi ocenjevanja, pogosto sprašujem pa tudi jezim, ali je res potrebno znati toliko snovi, tako zahtevno matematiko, angleščino …

***

Res ne vem več, ali naj dopustim, da naredi toliko, kolikor pač sam naredi, ali je moja naloga, da ga spodbujam, mu pomagam, da bo pridobil vsaj nekaj delovnih navad.

Danijela

Odgovarja dr. Andreja Poljanec, družinska terapevtka

Včasih se starši nehote zapletemo v otrokovo željo po prostem času, brezskrbnem otroštvu, druženju z vrstniki, zabavanju … Seveda so vse te želje tudi potrebe in nujno je, da jih otrok lahko sproščeno živi in v njih uživa. Vendar je za zdrav razvoj samopodobe in občutka lastne suverenosti zelo dobrodošel tudi občutek, da se je za določene stvari v življenju treba potruditi.

Ena od teh stvari so npr. skrbno opravljene šolske obveznosti. To pomeni, da toliko star otrok vsaj ob koncu tedna pregleda, kaj ga v naslednjem tednu čaka, ali spraševanje, testi, govorna vaja, ali učenje pesmice … Vendar je že ob tem za otroke veliko bolj dragoceno, če čutijo, da starši sledijo njihovim ciljem za tisti teden, mesec, šolsko leto …

***

Otroci za pozitivno vrednotenje sebe potrebujejo izkušnje, ko so se morali za uspeh potruditi in se po tem počutili uspešne ter so bili nase ponosni. Obenem potrebujejo občutek, da smo jim bili pri tej “borbi” za uspeh v oporo, da smo jim pomagali, poslušali njihovo “nerganje” in jih pomirjali. Ob tem razvijajo občutek lastne vrednosti, pripadnosti in prepoznavnosti.

Ko torej od otroka pričakujemo, da bo nekaj naredil, se moramo zavedati, da nas bo ob doseganju tega cilja lahko potreboval, saj mu bo šla vmes kakšna stvar na živce, kaj se mu bo zalomilo, ne bo dovolj hitro narejeno in ga bo jezilo, morda bo omahoval, ali se mu sploh izplača ali ne … V vseh teh okoliščinah, ki jih ni malo in so zelo raznovrstne, otrokom pripada pomoč in podpora staršev, da bodo proces zmogli pripeljati do konca in si oddahnili ter bili zadovoljni. Tudi mi jih pohvalimo in jim čestitajmo!

***

Pri vsem tem je bolj prijetno, če zmoremo določeno mero prožnosti, saj prevelika rigidnost v pravilih in zahtevah oziroma pričakovanjih otroke pogosto vznemirja in povzroča uporništvo ali pretirano pridnost kot uslugo staršem, da bodo dali potem mir.

Otrokom naj bo v izziv, da so lahko v šoli uspešni, staršem pa, da pomoč in podporo ponudimo z veseljem in vero, da je doseganje ciljev bolj uspešno, prijetno in doživeto, če v tem nismo sami!

 

Prispevek je bil kot odgovor na vprašanje bralke najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina. 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.