Aleteia

Po čem merite svojo vernost? Po tem, kolikokrat greste k maši?

MOM,SON,PRAYING
Shutterstock
Deli

Vi ste namreč poklicani k svobodi, bratje. Le da vam svoboda ne bo pretveza za življenje po mesu, temveč služíte drug drugemu po ljubezni (Gal 5,13)

Pred kratkim sem si v kinu ogledala film Marijina zemlja (priporočam ogled!), ki na začetku prikaže dogajanje v raju oziroma izvirni greh. Potem ko se človeka odločita raje za hudobca kot za Boga, pride angel k Bogu in mu očita, češ zakaj človeku pušča svobodo. Lahko bi mu preprosto zapovedal, kaj naj počne, in vse bi bilo v najlepšem redu. A Bog odvrne, da si ne želi, da bi ljudje izpolnjevali njegove ukaze, ampak da bi ljubili.

Prizor me je spomnil na tri področja, ki kažejo, da nam to ne gre najbolje od rok.

  1. Nepregledno število pravil

V Sloveniji imamo danes več kot 20 tisoč predpisov. Vse je do potankosti predpisano, kot da sami ne bi znali več živeti. Namesto da bi nam pravila v družbi omogočala lažje sobivanje, nas dušijo – laiki se v tej gmoti predpisov ne znajdemo več, strokovnjaki pa opozarjajo, da prenormiranost vodi le v neizpolnjevanje pravil.

A najlažje se je držati črke zakona in se ne ukvarjati z interpretacijo in zdravo pametjo. To zadnje namreč zahteva veliko časa, energije, ustvarjalnosti, sodnik ob tem prevzema večjo odgovornost, saj mora pravično rešitev ustvariti, ne le prepisati. Vsekakor težja, težka pot.

  1. “Čakam na navodila”

Tudi vsaka služba ali opravilo je lažje, če preprosto izpolnjujemo navodila. Služba v državnem podjetju za vse življenje, kjer podrejeni preprosto izpolnjujejo ukaze nadrejenih in ob 16. uri (ali še bolje ob 15. uri) vstanejo in gredo domov – to so bila nekoč iskana delovna mesta.

K sreči se danes to spreminja, a mladih, ki bi si upali ustvariti nekaj novega, iti na svojo pot, še vedno ni veliko.

“Za neomejenim zanašanjem na tehniko in organizacijo tiči med drugim tudi strah pred svobodo ali, točneje rečeno, strah pred rabo svobode,” ugotavlja filozof Milan Komar. “Odločanje nikakor ni lahko. Zahteva premislek, zahteva žrtve. Ko se odločimo za kako stvar, damo slovo drugim in to boli.”

Lažje je, če se namesto mene odloči šef. Toda: “Če kdo beži pred odločitvami in odgovornostjo, se osebnostno ne razvija in ne dorašča. Samo preko izbir in odločitev osebnost napreduje in se izpopolnjuje,” poudarja filozof.

  1. Enačbe za nebesa

Tudi na duhovnem področju, v Cerkvi, velja malo morje pravil. Jezus jih je zbral v eni sami zapovedi, ker pa smo leni in nam je težko vsakič ugotavljati, kaj je imel s to zapovedjo v mislih, potrebujemo še kup drugih.

Kaj moram storiti, da pridem v nebesa? Kakšni so pogoji za odpuščanje grehov? Kaj se bo zgodilo z mano, če v nedeljo ne bom šla k maši?

To ni Jezusova logika in mi nismo bili ustvarjeni, da bi izpolnjevali ukaze.

Ustvarjeni za ljubezen

Jezus nam z edino zapovedjo (“Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe.” Lk 10,27) prinaša svobodo in s tem zagotovilo popolne uresničitve našega bitja.

Jezusu je “teoretično” vseeno, ali med povzdigovanjem klečimo, stojimo ali sedimo; ali ob petkih jemo meso ali ne; ali imamo maše v cerkvah ali na plažah.

Zapovedi in pravila nam je dal, da bi lažje živeli, se izognili kakšnemu nepotrebnemu padcu in hitreje doumeli Njegovo logiko. Želi si namreč le, da bi dihali s polnimi pljuči – da bi ustvarjali, napredovali, razvijali svoje talente. Da se ne bi omejevali, da ne bi čakali na Njegove ali katerekoli druge ukaze, ampak da bi leteli na Njegovih krilih.

Želi si, da bi izbrali življenje. Da bi se svobodno odločili za to, da bomo ljubili – sebe, druge, Boga. “Kdor namreč ljubi drugega, je izpolnil postavo,” (Rim 13,8).

 

Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Cerkev danes.

Tags:
svoboda
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.