Aleteia

“Vedela sem, da je življenje nekaj več!”

NEZA CENACOLO
PATRICIJA KAVČIČ
Deli

Neža, študentka teologije in slovenistike, se je pred slabim letom dni vrnila iz skupnosti Cenacolo v Varaždinu, kjer je preživela približno pol leta

Neža, 22-letna Primorka, ki v prostem času najraje orgla, je bila od nekdaj zelo dejavna v šoli in župniji, razumela se je z domačimi in imela prijatelje. V 2. letniku gimnazije pa se je v njej pojavil neznani občutek teže, neljubljenosti, nesprejetosti. Začela se je zapirati vase, teža pa je postajala vse globlja, izgubila je voljo do življenja. Po maturi se je veselila študija v Ljubljani, saj je mislila, da bo v novem okolju zaživela na novo.

Tam pa jo je vse šokiralo: “Kar naenkrat sem bila sama, počutila sem se tuje, kar je vse skupaj samo še poslabšalo … V novi skupnosti bi se morala začeti odpirati, pa se nisem zmogla.”

Cele dneve je bila žalostna, brezvoljna, utrujena … Študij je stekel, doma in v župniji je delovala, kot da je vse v redu, rana pa se je poglabljala. “Zmeraj je bil v meni občutek, da to ni to … Vedela sem, da mora biti življenje nekaj več, da ni njegov smisel trpljenje. Ves čas sem po malem iskala.”

Odločitev

Nekoč je naletela na članek s. Jane Rovtar o Cenacolu. Pozneje ji je sestra v pogovoru opisala svojo izkušnjo. “Od takrat naprej je bila v meni misel, da bi bilo to dobro tudi zame. Ampak nisem si upala narediti tega velikega koraka.”

Do končne odločitve je prišlo v Assisiju: “Br. Jaro Knežević, ki je bil tudi v skupnosti, me je vprašal, ali bi mogoče šla v Cenacolo … Ni vedel, da sem že prej razmišljala o tem.” Tedaj je doumela, da to ni naključje, temveč Božja roka, ki jo poriva naprej.

Cenacolo

Skupnost Cenacolo je šola življenja. Za mlade z ulice jo je v Italiji ustanovila s. Elvira z željo, da živijo v skupnosti, delajo in molijo. V osnovi je namenjena odvisnikom, njihov slogan pa je Iz teme v svetlobo, “torej je za vse, ki v svojem življenju ne vidijo več svetlobe,” pravi Neža.

Prek s. Jane je leta 2016 stopila v stik s skupnostjo v Varaždinu in že po prvem pripravljalnem srečanju vedela, da se bo vrnila. To je pomenilo tudi, da bo morala opustiti študij. Ker se je odhod hitro bližal, je zbrala pogum in domačim povedala, da odhaja: “Odzivi so bili različni, a so na koncu vsi sprejeli, ker so mi želeli dobro. Čeprav tega nisem delila z njimi, so vedeli, da nisem v redu.” Drugi so mislili, da gre tja pomagat kot prostovoljka, saj niso vedeli, da se z njo karkoli dogaja.

Skupnost

Ob prihodu so jo vsi spraševali, kdo in od kod je, govorili so italijansko in hrvaško. Bilo je težko, a izpostavlja drugo plat: “Vsakogar sprejmejo natanko takega, kot je, najlepše pa se mi zdi, da nikoli ne sprašujejo, zakaj je nekdo prišel. Na začetku me je prišla Poljakinja Justina vsak večer pred spanjem pokrižat in to je bilo zame dokaz, da sem res postala njihova sestra. Začela sem se odpirati v preprostih vsakdanjih pogovorih.”

Dan v skupnosti sestavljajo molitve, duhovni program, delo (vsak dela, kjer ga potrebujejo in kjer lahko napreduje: v kuhinji, pralnici, na njivi, v hlevu, delavnici …), prosti čas, ki nikoli ni namenjen posamezniku, ampak druženju z drugimi.

Popoldne je čas za adoracijo: “To so najdragocenejši trenutki v Cenacolu! Včasih se ti ne da iti, a tam se dogajajo največje spremembe; ko se sončiš pred Bogom, dobiš energijo, ki jo potrebuješ,” pripoveduje Neža in dodaja, da je to edina, a učinkovita terapija.

NEZA CENACOLO
PATRICIJA KAVČIČ

Hvaležnost

Šele po izstopu je spoznala, kaj vse ji je skupnost dala. Med stvarmi, ki so jo obogatile, poudarja zavedanje, da je življenje dar: “Nisem ga imela več rada, oni pa so se vsak večer zahvaljevali zanj. Ko sem bila v stiku z ljudmi, ki verjamejo, da je vsako življenje dar od Boga, sem začutila, da res nisem tukaj kar tako, ampak ker je Bog hotel, da živim. Da mi je bilo življenje podarjeno, da ima vrednost. Ko se začneš zavedati, da je tvoje življenje dar, lahko postaneš hvaležen tudi za vse drugo.”

Po nasvetu enega od deklet se je po začetnih dvomih vsako jutro objela pred ogledalom: “Videla sem, kako je to pomembno. Sprejeti sebe točno takega, kot si. Da si dovoliš imeti rad sebe in svoje življenje, tudi ko je težko. To je bil zame velik korak.”

Zaupanje

Ugotovila je, da edino Jezus lahko ozdravi njene rane: “Najprej sem se začela odpirati Bogu, šele nato sem se lahko odprla drugim. Mati Elvira pravi, da veš, da si dobro molil, šele ko imaš obrabljena kolena, in da kdor dobro moli, dobro živi. To opažam tudi v vsakdanjiku – če opustim molitev, se začne podirati še vse drugo.”

Cenacolo jo je naučil zaupati Božji previdnosti (skupnost živi iz nje, saj so člani odvisni od dela svojih rok in darov drugih) ter članom skupnosti: “Na tri tedne mora vsak podeliti, kako mu gre v odnosu do Boga, skupnosti in dela. Sledi opravičilo vsem – za stvari, ki si jih naredil proti pravilom, pa ni nihče opazil. To je vedno zelo težko, a tudi lepo. Potem se počutiš mnogo bolje. Tam sem se naučila povedati resnico.”

Novo življenje

Po vrnitvi domov se ji je vse zdelo čudno in težko. To je bil nov začetek, saj se je v pol leta zelo navadila ritma skupnosti. Drugi prihod v Ljubljano je bil drugačen od prvega: “Naučila sem se biti iskrena tudi tu, imeti več reda, kar mi pomaga tudi pri študiju, bolj se trudim za redno molitveno življenje … Postavljeni so temelji, na katerih zdaj gradim.”

Čeprav ne vstaja več ob šestih in ne zmoli treh rožnih vencev na dan, ima pa voljo do življenja, saj ga zdaj sprejema kot dar. Zato je nasmejana in sproščena. Še vedno pridejo misli, kakršne so se pojavljale pred odhodom v Cenacolo, a tam je dobila trdno vero, da to ni konec: “Ni konec pri grobu niti pri vstajenju, ampak gre za večno veselje! Težave se spet in spet pojavljajo, toda sedaj imam upanje in vem, da iz je iz vsake teme mogoče priti v svetlobo.”

 

Članek je bil objavljen v Mladem valu, prilogi Družine.

 

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.