Aleteia

Nekoč je tesal mize, zdaj pa iz bede rešuje zasvojence

JOZE PAVLAKOVIC
OSEBNI ARHIV, TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA
Deli

Od mizarja prek duhovnika do voditelja skupnosti za odvajanje od zasvojenosti

Jože Pavlakovič je župnik v Starem trgu ob Kolpi, kjer je leta 2006 ustanovil skupnost za odvajanje od zasvojenosti. Trenutno je v njej pet fantov, skupaj pa je z njim sodelovalo že okrog 300 oseb. Predvsem takšnih, ki so imele težave z drogami in alkoholom.

“Govorimo o zasvojenosti, ne odvisnosti. Zasvojenost škodi, odvisni smo pa od 100 stvari,” pravi Jože, ki je bil nekoč tudi odličen obrtnik. Imel je uspešno mizarsko delavnico, še vedno pa rad poprime za orodje. Pravi, da vse dela hitro in odločno. Kdor je pri njem tri leta, ima zelo veliko možnosti, da se dolgoročno izvleče iz brezna zasvojenosti.

S kakšnimi težavami ljudje prihajajo k vam v skupnost TAV?
Delujemo od leta 2006. Najprej so prihajali tisti, ki so imeli težave z drogo, nato alkoholiki, zdaj prihajajo tudi taki, ki se v življenju tako zaplezajo, da še sami ne vedo, kaj jim je. Klopčič poskušajo odmotati. Povsod je zadaj splet okoliščin in labilna osebnost. Močnih značajev ne bo podrla nobena stvar. Prizadevamo si, da bi nazaj zgradili osebnost, kolikor se le da.

Ko gre kdo na operacijo, se na primer nihče ne zgraža. O tistih, ki gredo v komuno, pa govorimo potiho. Gre za napačno razumevanje. Povsod želimo pomagati človeku. Seveda gre tudi za fizično zasvojenost. Še bolj pa za duhovno. Priznati si je treba, da je s tabo nekaj hudo narobe.

JOZE PAVLAKOVIC
OSEBNI ARHIV

Opažate kakšne vzorce, zakaj je danes v družbi toliko zasvojenosti?
Zdaj je največja zasvojenost izbruhnila z internetom, igricami, virtualnim svetom. To je grozno. Poznam Miho Kramlija, ki se ukvarja z nekemičnimi zasvojenostmi. Od 500 pacientov jih je polovica takšnih, za katere sploh ne ve, kako jim pomagati. Živijo v drugem svetu. Ne dojemajo, kaj jim želiš sporočiti. Ponoči se ukvarjajo s telefonom, podnevi pa so zaspani in ne doumejo ničesar.

V medijih večinoma vlada negativnost. Na vsakem koraku poslušam, kako se kaj ne splača. Opažam veliko nezainteresiranosti in agresivnosti, ki jo porajajo tudi elektronske naprave.

Se fantje k vam zatekajo sami, jih “potisnejo” starši ali sorodniki, jih povabite vi?
V prihod jih prisili življenje, ker drugače ne gre več naprej. Na primer starši jih postavijo pred vrata ali pa spremembo zahtevajo v službi. Dokler nisi prisiljen, ni nič.

JOZE PAVLAKOVIC
OSEBNI ARHIV

Kako poteka življenje, čemu posvečate največ pozornosti?
Navajeni smo na red. Tega težko vzdržujemo tudi “običajni” ljudje, saj nam vselej zmanjkuje časa. Pri zasvojencih je še slabše. Zato imamo točno določeno, ob kateri uri se vstane, moli, dela, je … Glede dela vsak zna nekaj, pomembno je, da se kaj naučijo in da vidijo, da morajo sami kaj narediti, če želijo preživeti. Zelo pomemben je tudi pogovor, saj tisti s podobnimi težavami najlažje razumejo druge. Brez molitve in Boga ni mogoče narediti nič. On te (od)reši, če ga le želiš poslušati in upoštevati.

Pri vas so tudi fantje, ki niso verni.
Trenutno imamo enega, ki še ni krščen. Včasih pride kdo tudi iz drugih ver, na primer musliman. Molimo katoliško, drugi pa dodajo svoje. Resnica je ena, le z druge strani prihaja. Vsak dan zmolimo tri rožne vence.

Polni program odvajanja načeloma traja tri leta.
Da. Tisti, ki ga opravijo, imajo veliko možnosti, da dolgoročno ostanejo “čisti”. Od tistih, ki so ostali pri nas vsaj kakšnega pol leta, je uspelo približno tretjini.

Kaj ljudi ozdravi? Poleg reda sočutje, ljubezen, kaj drugega?
Medsebojni pogovor in iskreno priznanje napak Bogu ter iskreno kesanje. Namesto sovraštva moraš biti hvaležen tistim, ki so te “namočili” in prisilili, da si prišel sem. Nanje si sprva jezen kot zmaj, nato pa sprevidiš, da so ti naredili dobro. To je transformacija iz negative v pozitivo.

Vas je kdaj kdo želel prinesti naokrog, je v skupnost nosil drogo ali alkohol?
Nekoč je nekdo v hišo tihotapil cigarete. Žal je po dveh letih in pol odšel in znova zabredel v težave z alkoholom. Sicer so fantje glede tega pošteni, drug drugega nadzorujejo.

JOZE PAVLAKOVIC
TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA

Kaj je najtežje po vrnitvi iz skupnosti v “realnost”?
Način razmišljanja. Ko nehaš sovražiti in kritizirati tistega, ki ti hoče dobro, potem se stvari začnejo obračati v pravo smer. Dokler pa le godrnjaš, si lažeš, blefiraš, ostajaš na starem mestu. Odločiti se je treba za dobro in se tega sklepa trdno držati.

Lahko delite kakšno pozitivno zgodbo katerega od fantov?
Pri nas je bil p. Dalibor iz Tuzle. Bil je alkoholik, popolnoma zapit. Prostovoljno je šel v komuno za tri leta, zdaj je res pater na mestu, že precej let je čist. Zdaj on vodi duhovno oskrbo skupnosti v Derventi v Bosni, specializiral se je za psihologijo in je tudi ekonom v samostanu.

Zelo lepa zgodba je z Aljošem iz Ajdovščine. K nam je prišel popolnoma “sesut” zaradi shizofrenije in drugih stvari. Ob koncu programa se je dal krstiti in birmati. Doma sicer niso verni. Zdaj v Ajdovščini dela, zelo se trudi, pričuje …

JOZE PAVLAKOVIC
OSEBNI ARHIV

Kako se vi znajdete in delujete z mlajšimi generacijami, ki na svet gledajo povsem drugače kot vaša?
Seveda moraš imeti močne živce. Če eno stvar rečeš trikrat, je tretjič malo bolj naglas. Nato pa mi pravijo, da kričim. (smeh) Delam hitro in odločno, pri meni ni mečkanja.

Kako je potekala pot od mizarja do duhovnika in voditelja skupnosti?
To je zgodba, stara 40 let. Duhovništvo me je zanimalo, a se težko učim jezike. Sem bolj praktičen in naravoslovno usmerjen človek. Imel sem mizarsko obrt in zaposlene delavce. Nekoč sem jim dejal: “Tu imate delavnico, jaz pa grem.”

Oče jih je nato nagnal, čeprav sem jim jaz želel dati delavnico na razpolago. Če greš iskreno tja, kamor te Bog usmerja, ti bo gotovo pomagal. Če pa blefiraš, bo vse skupaj prej ali slej propadlo. Odprt moraš biti.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.