Aleteia
Tor, 20. oktobra |
Sveta Marija Bertila Boscardi
Blogi

Zakaj sem bila srečna, čeprav sem se morala pred študentski dom odpeljati z vozičkom

MĘŻCZYZNA NA WÓZKU

Shutterstock

Viviana Ganzitti - objavljeno 27/05/18

Kako sem potovala od nesreče do sreče

Če bi me pred nekaj tedni kdo vprašal, kaj potrebujem, da bi bila hvaležna (in posledično srečna), bi začela govoriti o potovanjih, želela bi si več časa za lenarjenje; kolo, da ne bi hodila peš; in enega dobrega fanta.

Brala sem, da so psihologi z univerze Harvard ugotovili, da je ključen korak do sreče hvaležnost. A kaj, ko smo ljudje nagnjeni k temu, da hočemo tisto, česar nimamo, in se včasih ne zmenimo za vse, kar imamo.


FEELING PREGNANT BELLY

Preberite še:
Želim si, da ne bi bila tako ljubosumna na nosečo prijateljico


FOCH

Preberite še:
Kako naj vem, da me ima ne­kdo res rad takega, kot sem?

Potem pa se je zgodilo. Moj natrpan urnik, poln opravkov, ki bi me pripeljali naravnost tja, kjer sem srečo pričakovala, se je moral povsem prilagoditi poškodbi – zlomila sem si nogo.

Moja dnevna rutina, ki je bila osredotočena na pridobivanje treh ključnih statusov tega časa (postava, izobrazba in denar), se je morala ukloniti fizioterapiji. Če upoštevamo mojo takratno logiko, bi morala takrat torej trpeti hudo nesrečo. Priznam, bilo je in še vedno je težko, a nikakor ne morem reči, da nisem srečna.


TINA MARTINEC SELAN

Preberite še:
Za kopalnico sem vedno zadnja na vrsti


SAD,WOMAN,CHURCH

Preberite še:
Ker grem k maši, sem “pridna”?!

Bogu sem hvaležna za to tragedijo, prav zares. Šele ko sem začutila svojo omejenost in nemoč, sem spoznala, koliko ljubeznivih ljudi me obdaja. Ko sem v bolečinah čakala na operacijo noge, sem bila hvaležna za naš zdravstveni sistem. Kako sem bila srečna, ko sem se po 14 dnevih z vozičkom odpeljala pred študentski dom. Ta dolgočasen park, od katerega sem želela pobegniti v tuje kraje, da bi lahko čutila hvaležnost za Božje stvarstvo, je bil zdaj moj novi vir sreče.

Hvaležnost začutimo, ko spoznamo, da nam Bog ni nič dolžan, da je vse le dar in nam ne pripada, kaj šele, da bi si z lastno močjo podredili življenje. Ko trpimo, se najmočneje zavedamo, kako smo nebogljeni, in v naši šibkosti se pokaže, kako čudovit in močen je naš Bog.

Članek je bil objavljen v rubriki Mladi val tednika Družina, št. 20.


IGOR GOSTE

Preberite še:
Ultramaratonci mu pravijo, da je nor: 100 kilometrov za družine z bolnimi otroki


VALENTINA SMEJ NOVAK

Preberite še:
“Za uspešno vzgojo otrok moraš predvsem vzgajati samega sebe”


MARTIN GOLOB

Preberite še:
Martin Golob – v traktorje zaljubljeni župnik, ki igra playstation, ministranti pa ga obožujejo

Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Tags:
Bogvera
Top 10
Urška Leskovšek
Martin Golob znova v živo: "Nismo sami!"
Ana Beatriz Frecceiro Schmidt
Sempre familia
V začetku nosečnosti so ji odkrili raka, a sp...
Barbara Oprčkal
Rak dojk: "Milijon neodgovorjenih vprašanj, t...
Barbara Oprčkal
Martin Golob: "Uboganje ni slaba stvar. Uboga...
Barbara Oprčkal
"Bil bi greh, da ne bi izkoristila svojega ta...
FAMILY KIDS
Lidia Konar
Izgubila sta sedem otrok. Zdaj jih imata deve...
Tina Martinec Selan
Kako sem med lockdownom zapadla v hudo depres...
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.