Diagnostični in statistični priročnik duševnih motenj (kratica DSM), ki ga uporablja večina strokovnjakov pri določanju duševnih motenj, navaja pet simptomov kleptomanije:
- ponavljajoče se prisvajanje stvari, ki jih ne potrebujete za osebno rabo in nimajo večje vrednosti;
- povečanje napetosti pred dejanjem;
- občutek olajšanja in zadovoljstva ob in takoj po izvršenem dejanju;
- do kraje ne pride zaradi maščevanja ali jeze, niti je ne povzroča privid ali halucinacija;
- nezadržna želja po kraji, ne da bi jo vnaprej načrtovali.
Preberite še:
Kako vem, ali ima moj otrok ADHD?
Možni vzroki
Vzrokov za kleptomanijo še ne poznamo do potankosti. Po različnih teorijah bi jo lahko povzročile možganske spremembe.
Kleptomanija je lahko povezana s kemično snovjo v možganih, imenovano serotonin, ki skrbi za prenos živčnih impulzov in pomaga uravnavati čustva in razpoloženje. Nižje ravni serotonina so značilne za osebe, ki so nagnjene h impulzivnemu vedenju.
Za kleptomanijo lahko zbolijo tudi čustveno nestabilne osebe, ki imajo težave s samopodobo, ker gre na neki način za manijo, pri kateri oseba po nečem hlepi, a ko si to vzame, se je polotijo občutki krivde in sramu.
Preberite še:
Ko v življenje uspešnega športnika ostro zareže bolezen
Predlagano zdravljenje
Ker gre za duševno motnjo, se mora terapija osredotočiti predvsem na obvladovanje nagibov, pri čemer je najbolj priporočljiva kognitivno-vedenjska metoda.
Dobro je, če lahko strokovnjak oceni stanje in presodi, ali gre res za to bolezen ter bolnika spremlja pri zdravljenju. Terapijo običajno spremlja jemanje antidepresivov (fluoksetina, naltreksona), ki jih vselej predpiše psihiater.
Malo je znanega o preventivnih posegih za kleptomanijo: zdrava vzgoja, pozitivni čustveni odnosi, pametno upravljanje stresnih situacij lahko zmanjšajo nagnjenja k motnjam – tako kleptomaniji kot drugim.
Kot pri vsaki duševni motnji so rezultati zelo odvisni od pacienta in njegovega stanja, vendar drži, da prej ko se začne zdraviti, uspešnejše bo zdravljenje. Zato je toliko bolj pomembno, da so starši pozorni na to, ali kateri od otrok kaže takšna nagnjenja.
Poleg strokovne pomoči pa je seveda nujno, da se oseba, ki podlega takšnim nagnjenjem, tega zaveda in skuša po svojih močeh omiliti škodo, ki jo tovrstno vedenje povzroča.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.
Preberite še:
Ima vaš bližnji obsesivno kompulzivno motnjo?
Preberite še:
Kaj morate vedeti, če ima otrok govorno napako
Preberite še:
Od poniževanja in dvojk v osnovni šoli do desetk na fakulteti
