Aleteia

Zakaj gremo k nedeljski maši lahko že v soboto zvečer?

MODLITWA W KOŚCIELE
Shutterstock
Deli

Dejstvo, da se v bizantinskem obredu povabilo še danes vsak dan moli na začetku večernic, in razvoj molitve zahodnih cerkva nam razkrivata, da vigilija na predvečer nedelje izhaja iz starodavnega običaja, s katerim so v judovsko-krščanskem okolju obredno pozdravljali svetlobo

To pomeni, da sobotni večer sam po sebi že stoletja velja za začetek nedelje in da je njegovo praznovanje pomembnejše od večernic naslednjega dne.

Reforma Pavla VI. nas je z obnovitvijo tega starodavnega običaja vrnila k izvorom, ko se je nedelja začenjala z obhajanjem večernic.

Prav zato ustaljena navada, v skladu s katero obhajanje evharistije v soboto zvečer velja za predpraznično, ni zgolj zgrešena sama po sebi, ampak povzroča zmedo. Namen reforme namreč ni bil preimenovati sobotni večer v prvi nedeljski večer, pač pa vrnitev k “starodavnemu obredu” rimske cerkve in zahodnih cerkva, po katerem to obhajanje zaznamuje slovesni začetek nedelje.

Kljub nasprotovanju nekaterih poznavalcev molitvenega bogoslužja, se je treba strinjati s tem, kar trdi liturgist Mario Righetti (Manuale di storia liturgica, zv. II, str. 831–832).

Spoštovanje nedelje

Začetek slovesnega praznovanja od večera do večera najdemo v Tretji Mojzesovi knjigi (23,32), ko Mojzes Izraelcem naroča, naj spoštujejo soboto od večera prejšnjega dne do večera naslednjega dne, torej od petka do sobotnega večera.

To je mogoče preveriti od konca zgodbe o Kristusovem trpljenju dalje pri vseh štirih evangelistih, ki pravijo, da se odslej prvi žarki sobote kažejo na koncu te pashalne vigilije (gr. paraskevé), ko je bil Gospod pokopan. Cerkev je to hebrejsko zapoved sprejela in potrdila ter jo seveda povezala z nedeljo, zaradi česar je laodicejski koncil (4. stoletje) določil, da se nedelja spoštuje od sobotnega do nedeljskega večera.

Ta način praznovanja nedelje se je obdržal stoletja, o čemer pričujeta tako Teodolf (Capitula, 24) kot Amalario (De officiis ecclesiae, IV, 7). Sobotne večernice so zato še vedno del nočnega bogoslužja, ki uvaja nedeljski bogoslužni dan. Eno od različic najdemo v pravilu sv. Benedikta (9. stoletje), ki predpisuje obhajanje večernic in nato obed večerje še pri dnevni svetlobi. V istem obdobju je benediktinsko določbo sprejelo tudi veliko škofijskih duhovnikov.

Prvi večer pomembnejši od drugega

Druga razlaga, ki jo ponuja Righetti, pri čemer se opira na tradicijo, je, da primerja izraz (še vedno iz 9. stoletja) druge večernice, saj je takrat veljalo za neprimerno, če bi se dan velikega praznovanja sklenil z večernicami med tednom. Ob tem sem pomislil, da je tudi zahodni svet običajno ohranil večernice kot prehod iz enega dne v drugega, in sicer na način, za katerega smo zgoraj videli, da še danes obstaja v bizantinski tradiciji.

Po navedbah Righettija je bil prvi večer v najstarejšem bogoslužnem kontekstu pomembnejši od drugega, s katerim se konča obhajanje danega dne.

Obhajanje sobotnega večera zaradi praktičnih razlogov, povezanih z delom, ni bilo mogoče, zato je drugi nedeljski večer postal čedalje pomembnejši. Kljub temu pa je Škofovski ceremonial v drugem tisočletju še naprej dajal večji pomen prvemu večeru.

Prva pričevanja o uporabi prvih večernic po nedeljskem vzoru ob velikih praznikih so iz konca 9. stoletja, kar je vedno ostalo v veljavi v zahodnih cerkvah in še vedno ostaja v molitvenem bogoslužju Pavla VI.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Tina Osterman.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.