Aleteia

Kaj vse skrbi starše malo večjih otrok?

FAMILY HOME
Deli

"Majhni otroci, majhne skrbi; veliki otroci, velike skrbi", pravi pregovor

Vsi starši poznamo skrbi, ki nas tarejo, ko imamo doma dojenčka. Ali se je dovolj dojil, ali dovolj lula in kaka, kako to, da tako malo (ali veliko) spi, zakaj ima po ličkih pikice in tako dalje. Pri malčkih nas skrbijo druge stvari: da ne bo v svoji živahnosti česa težkega prevrnil nase, da se ne bo v veliki trgovini izgubil, kako se bo privadil na vrtec ali varstvo, zakaj mu kar naprej teče iz noska in še bi lahko naštevali.

“Majhni otroci, majhne skrbi; veliki otroci, velike skrbi”, pravi pregovor. Ko otroci malo zrastejo in postanejo šolarji, je starševski razpon skrbi vse večji, skrbi pa postanejo nekoliko bolj zapletene. Starejši kot so otroci, manj namreč lahko starši vplivamo na njihovo doživljanje, odločanje in sprejemanje sveta. Konec koncev smo tudi manj z njimi, saj nas ne potrebujejo več stalno ob sebi.

(Ne)varnost v prometu

Ena od skrbi, ki jih imamo starši malce večjih otrok, je zagotovo varnost v prometu. Ko začnejo šolarji sami hoditi v šolo in domov, ali pa se sami odpravijo na katero izmed obšolskih aktivnosti, si starši vedno zastavljamo vprašanja: Ali je srečno prišel do tja? Je na poti upošteval vse semaforje? Ali so vozniki avtov vozili previdno, ko so vozili mimo otroka na kolesu? Samo upamo lahko, da so okoliščine čim varnejše, naši otroci pa vsaj toliko z mislimi pri stvari, da ne stopijo pri rdeči luči na cesto pred avto.

Družba

Nadalje nas seveda skrbi, kakšno družbo ima otrok. Starejši kot so otroci, večji vpliv ima nanje njihova družba. Skrbi nas, ali je družba v osnovi dobra, konstruktivna, se otroci dobivajo na podlagi podobnih interesov (recimo glasba, skavti, ministranti, dramski krožek, košarkarska ekipa in podobno) ter skupaj počnejo kaj, kar je zanje zabavno in hkrati koristno?

Največja nočna mora staršev je verjetno ta, da bi otroka premamila slaba družba, kjer so v igri alkohol, droge, postopaštvo, nočno pohajanje po klubih, ali da bi otrok zašel v težave in kriminal. Pomembno je, da ima otrok dobro družinsko zaledje, da ima za seboj družino, ki je ljubeča in trdna, ki mu hkrati postavlja meje in ga tudi vzpodbuja k tistemu, kar je zanj najbolje. Pravijo, da šele ob odraščajočih (ali celo odraslih) otrocih starši lahko vidijo sadove tistega, kar so sejali v otroštvu. Velja se torej potruditi za dobro setev že od ranih otroških let.

TEENAGE DAUGHTER
Shutterstock

Duševno zdravje in sodobne odvisnosti

Z vsem, kar se danes dogaja po svetu, nas starše malo večjih otrok skrbi tudi njihova telesna samopodoba in duševno zdravje. Motnje prehranjevanja so prepogost pojav, ker so otroci nezadovoljni sami s sabo, ker si niso mogli ustvariti zdrave samozavesti na trdnih temeljih. Hiter, tekmovalen tempo življenja, ki tudi od otrok vedno več zahteva, pa jih lahko pahne v anksioznost in različne psihične motnje, ki jim sami včasih preprosto nis(m)o kos.

Te stiske pogosto povečujejo tudi socialna omrežja, saj ne nudijo pristnega človeškega stika in otrokom ne kažejo realne slike sveta okrog nas, temveč vnaprej zrežirano podobo, ki ima včasih z resničnim svetom zelo malo skupnega. To, da je največja in najhujša zasvojenost današnjega časa zasvojenost s tehnologijo (računalniške igrice, internet, spletne prevare in igre na srečo, spletna pornografija itd.), ne prispeva k boljšemu spancu staršev, katerih otroci bodo prej ali slej na nek način vstopili v svet interneta.

Da bi bili v življenju srečni

In če gremo še korak dlje ter razmišljamo še naprej, se sprašujemo tudi, kako se bodo naši otroci v življenju znašli. Ali si bodo našli zakonskega partnerja, ki jih bo cenil in spoštoval, kot jih cenimo in spoštujemo mi? Bodo sposobni slediti klicu, ki jih bo usmeril k njihovemu resničnemu poslanstvu, čeprav bo to morda za “oči sveta” najtežja in najmanj popularna pot?

Želimo si, da bodo sposobni v življenju biti pošteni in pokončni ter razmišljati s svojo glavo, tudi če bo pritisk okolice velik. Naše otroke moramo vzgajati v vrednotah, ki jim bodo pomagale na poti k sreči. Istočasno pa moramo imeti starši tudi veliko mero zaupanja v to, da bo vendarle vse dobro. Če bo kdaj šlo kaj narobe, pa upamo, da se bodo otroci znali s tem spopasti in se po padcu spet pobrati ter nadaljevati pot. Bodimo tam zanje, če nas bodo potrebovali ob sebi.

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.