Aleteia logoAleteia logo
Aleteia
Pet, 30. oktobra |
Sveti Marcel
home iconDuhovnost
line break icon

Prestrašeni katoličan. Od kod vsi ti kompleksi, povezani z našo vero?

KOBIETA NA ŁAWCE

Shutterstock

Błażej Kmieciak - objavljeno 05/06/18

Naša težava z evangelizacijo

Nadškof Grzegorz Ryš je za svoje prvo srečanje z znanstveniki poljskega mesta Lodž, kamor je bil pred pol leta imenovan za nadškofa, predlagal naslov Evangelizacija in tradicija. Na začetku svojega nastopa je zatrdil, da se temeljni problem našega oznanjevanja skriva v nas samih. Prepreka je nekje v nas.

Če je to res, od kod torej ta blokada?

Zdi se, da je njegovi tezi težko ugovarjati. Javno govoriti o svoji veri danes res prinese kup izzivov, ki jih nismo pričakovali. Takoj smo vrženi v prvo bojno vrsto. Sprašujejo nas o splavu, evtanaziji in od nekod potegnejo še pedofilijo. To povzroča, da molk o Bogu postaja nekaj naravnega.


MĘŻCZYZNA PATRZY W OKNO

Preberite še:
Spoznajte samega sebe s Sokratovo metodo in postanite srečni

Katoličan in sovraštvo

Vsak dan kakšni novi zapleti. Na televiziji izvemo, da je bila neka gospa v Angliji odpuščena, ker je okrog vratu nosila križ in s tem motila svoje sodelavce. V zdravstvu je takih primerov še več: zdravnik, ki pokaže, da je veren, se obsodi na poraz.

Hčerka profesorja Jeroma Lejeuna – francoskega genetika in kandidata za svetništvo – se v svoji knjigi Življenje je čudež spominja, kako se je izkazalo, da je njen oče v trenutku, ko je javno spregovoril o svoji veri, izgubil vse možnosti za prejem Nobelove nagrade.

Kaj vse lahko o katoličanih preberemo na spletnih forumih! Posploševanja, obtožbe, sovraštvo. Človeka res mine, da bi se pokrižal v javnosti ali govoril o svoji veri.


WOMAN IN SKIRT

Preberite še:
Preprosta obleka, sramežljiv nasmeh in nedolžnost – si “stereotipna katoličanka”?

CISZA
andriano.cz | Shutterstock




Preberite še:
Sošolke me zaničujejo, ker verjamem v Boga

Normalno je govoriti o Bogu

Evropa je večinsko krščanska, pa javno izražanje vere vseeno večkrat naleti na veliko kritik. Človek, ki se je odločil v naši “ultra strpni” družbi odkrito spregovoriti o svoji veri, pa to večkrat lahko obžaluje.

Tako je bilo pred nekaj tedni tudi na Poljskem, ko je predsednik Andrej Duda na enem svojih spletnih portalov zapisal, da bo molil za dečka Alfija Evansa, ki se je boril z neozdravljivo boleznijo. Prijazen stavek je sprožil plaz kritik. Nekaj takega se v Združenih državah Amerike ne bi nikoli zgodilo. Da uradna oseba spregovori o Bogu tudi na javnih nastopih, je tam nekaj popolnoma običajnega. Celo na bankovcih piše In God we trust (Zaupamo v Boga).

Na Poljsko je pred leti prišel ugleden ameriški profesor Stephen Kingsmore in zanj je bilo nekaj običajnega, da je svoje predavanje začel z molitvijo. Ko sem pred nekaj meseci šel z znancem na kosilo v bližino našega parlamenta, je Američanka – in to povsem običajna in simpatična gospa, ki naju je spremljala, vprašala, ali lahko obed začnemo s skupno molitvijo.


THINK

Preberite še:
Razum in skrivnost – kdaj nastopi vera?

Kjer je strah, je tudi pogum

Od kod izhaja to tiščanje glave v pesek pri toliko kristjanih? Vse pogosteje prihajam do zaključka, da gre za komplekse. Samih sebe ne moremo prepričati, da ima naša vera smisel, da je nekaj bistvenega. Če bi bilo tako, nas prihodnost ne bi skrbela in bi nas ne premagal strah ob misli, kaj bodo rekli ljudje. Obstajajo načini, da to premagamo, obstaja tudi pogum!

Pred nekaj dnevi sem se peljal z vlakom. V kupe je prisedel moški, ki je bil temnejše poti in imel poteze nekoga iz arabskih dežel. Vlak je speljal. Pojavilo se je vprašanje: Naj se pokrižam?

Vedno, ko začnem pot z vlakom, se pokrižam. Zame je to nekaj čisto običajnega, navada. Tokrat sem se zbal. Pojavil se je nerazumen strah, da mi bo nasproti sedeči moški, ki je bil najbrž musliman, kaj storil. Takrat sem se spomnil zgodbe, ki mi jo je povedal nek duhovnik. Ko je potoval po Egiptu, je šel k frizerju, da bi ga obril. Ko mu je k vratu prislonil britev, ga je vprašal, kaj počne v življenju. Duhovnik je ponosno povedal, da je rimskokatoliški duhovnik.

Britje je preživel podobno kakor jaz svojo pot z vlakom, na kateri sem dobil novega znanca iz Pakistana. Znamenje križa, ki sem ga naredil, je predstavljalo začetek zanimivega pogovora. Pogumno me je vprašal nekaj o potovanju, potem pa sva govorila o študiju, politiki, veri in Bogu … Istem Bogu!

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Rok Pogačnik.


MĘŻCZYZNA PRZY KOMPUTERZE

Preberite še:
Kateri pa je tvoj izgovor, da ne moliš?


POISON

Preberite še:
Je vaša vera strupena? Ste politični ali farizejski katoličan?


TELESCOPE

Preberite še:
Vera in znanost ne gresta skupaj? Ne drži

Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Tags:
vera
Top 10
MAXINE AND JAKE YOUNG FAMILY
Tina Martinec Selan
Neverjetna zgodba para, ki je po petih otroci...
BARKEY FAMILY
Dolors Massot
Posvojitev, ki je 11-letnemu dečku spremenila...
web 3 martin golob
Lojze Grčman
Martin Golob in njegovi kartonasti "župljani"
M. P.
Kako je mačka rešila našo prvo samoizolacijo
Urška Leskovšek
"Če kristjani prinašamo upanje s takimi neumn...
EVA ERBEŽNIK
Urška Kolenc
"Preden sem šla na Madagaskar, je bila moja n...
NEWBORN
Lucija Čakš
Če teh imen ne boste uporabili, vam bodo otro...
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.