Aleteia

Bog ne obupa nad nikomer: od upornika in žurerja do redovnika

MITJA PONIKVAR
TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA
Deli

O letih iskanja Resnice in odkrivanju poklica

Brat Mitja Marija Ponikvar ima zanimivo življenjsko pot. Strnil jo je v pogovoru za Mladi val le malo pred tem, ko je bil posvečen v duhovnika.

Ali lahko na kratko orišete svoje življenje z Bogom?
Spominjam se, da sem kot otrok doživljal bližino Boga. Nekoč, po ogledu filma, ki ga je organiziral župnik, sem si želel, da bi bil samo Jezusov. V srednji šoli pa sem se začel upirati domačim. Cerkev je bila središče spora. Starši so vztrajali, meni pa se je zdelo, da je vse to brez zveze in da moram svoje življenje voditi sam.

Začelo se je študentsko življenje v Ljubljani: začeli smo popivati, žurirati, zapletlo se je še s spolnostjo. Oglasila se je vest in šel sem k spovedi. Čeprav mi je bilo hudo, sem šel naprej po svoji poti. Na začetku sem še kratko molil vsak večer, kmalu pa nič več, začelo se je vse podirati. Študijske obveznosti na ekonomski fakulteti sem opravljal redno, bilo pa je veliko alkohola in omame. Nastopil je strah pred prihodnostjo, nezaupanje vase …

Po diplomi sem začel delati v podjetju, od katerega sem prejemal štipendijo. Izkazalo pa se je, da sem nesposoben za življenje, da me ekonomija ne privlači in da sploh ne vem, kaj bi rad v življenju.

Takrat je umrl edini stari oče, ki sem ga poznal. V nagovoru na njegovem pogrebu sem rekel: “Ata, hvala ti! To seme je umrlo za nas vse.” Natanko šest let pozneje, na isti dan, pa sem šel od doma peš v samostan v Vipavski Križ. To sem povezal šele pozneje.

Kaj se je dogajalo v teh šestih letih?
Imel sem se za vernega kristjana, čeprav nisem tako živel. V tistem letu sem prejel v dar Sveto pismo. Bral sem z zanimanjem, Beseda me je prečiščevala in v njej sem odkril več Resnice kot v vseh drugih verstvih, ki sem jih tudi raziskoval. Iz časa študija in družbe, v kateri sem bil, so me vodila liberalna načela, vedno bolj pa je zmagovalo krščanstvo, Kristus kot edina Resnica in nepremagljiva svoboda.

Prek prijatelja sem se pridružil najprej svetnemu zboru, pozneje pa še cerkvenemu. Takrat se je začelo z Bogom bolj zares.

MITJA PONIKVAR
TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA

Kako ste pozneje poglobili odnos z Bogom?
Pol leta sem bil brezposeln, potem sem eno leto delal v manjši založbi. Bil sem tudi predsednik Pustnega društva v Cerknici, kjer mi je bilo med preprostimi ljudmi lepo, vseeno pa to mojega bistva ni nagovarjalo. Zatem sem nekaj mesecev prodajal tudi knjige na terenu, zame pa v ospredju ni bila prodaja. Včasih sem po uro in dlje ostal pri osamljenem človeku in se pogovarjal.

Vsa ta leta nisem vedel, kje je moje mesto, sem pa molil, da ne bi bil nikoli več brez službe, ker je bilo prvič preveč boleče. Bilo je nekega ponedeljka, ko sem bil spet brezposeln, sem v sebi ostal miren in zaznal klic: “Pojdi k župniku!” Oglasil sem se v župnišču in župniku povedal, da sem ostal brez službe, ter ga vprašal, ali ima kakšno delo zame, da ne bom doma sebi in staršem v napoto. Nisem pričakoval plačila, župnik pa mi je dal delo in plačilo, kolikor je zmogel. Ko sem najbolj potreboval oporo, mi je stal ob strani. Delal sem z mladimi v Salezijanskem mladinskem centru, pripravljala sva uskovniške tedne, zidali smo, učil sem verouk in vlagal prijave na razpise.

Bil sem srečen, delo me je izpolnjevalo, začelo pa se je dogajati navznoter. Mučila me je razpetost med željo po poklicni karieri in družini ter dejstvom, da sem bil zaposlen v “farovžu”. Dragoceno je bilo, da sem v mladinskem centru izkusil, kaj pomeni biti z mladimi na dolgi rok, ko se vzpostavi zaupanje z njihove strani. Lepa izkušnja!

Ste takrat že razmišljali o duhovnem poklicu?
Nisem si še upal. Spominjam pa se, da sem že dve leti prej naredil sklep, da jeseni začnem v semenišču. V srcu je bilo jasno, da sem za takšen poklic, ni pa še bilo dovolj prostora za Boga.

Štiri leta pozneje sem spoznal, da izgubljam čas s čakanjem na nekakšne spremembe, življenje pa gre mimo mene. Jezusu sem lahko rekel: “Svoje življenje dajem v tvoje roke. Grem v misijone za laiškega misijonarja.” Tako sem bil srečen, da nisem mogel zaspati. To je bila jasna odločitev, da svoje življenje izročim v božje roke. Potrebno je bilo mnogo let, da je Bog dokončno zasedel prostor v mojem srcu. Ko že toliko omenjam letnice, naj povem še, da postajam duhovnik natanko sedemdeset let po smrti starega ata, ki so ga ubili po vojni, prav junija. Prepričan sem, da se je Bog ozrl na daritev naših dragih pokojnih. Številko sedemdeset pa sprejemam kot klic k odpuščanju, saj veš: “Odpustite sedemdeset krat sedemkrat …”

MITJA PONIKVAR
TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA

Kako ste potem prišli do redovništva?
Začel sem priprave za laiškega misijonarja in tam po zakramentu spovedi in bolniškega maziljenja prišel do dokončne odločitve za redovništvo.

Kako to, da ste se odločili ravno za kapucine?
Svetega Frančiška sem poznal iz knjig, v srce se mi je zapisal Božji ubožec Nikosa Kazantzakisa. Potem pa sem med gledanjem filma Brat sonce, sestra luna imel močno spoznanje: “Seveda, Frančišek, to je zame!” Potem sem šel na internet, in ko sem prišel na kapucinsko stran, me je nekaj pritegnilo. Šel sem k njim na obisk na pepelnično sredo leta 2006. V Ljubljani sem poklical še Luko Modica in je šel z mano. Bil sem trd od strahu, ko sva pozvonila, nisem mogel spregovoriti, Luka pa je pozdravil: “Pr’šla sva pogledat, koku kej ž’vite.” Bili smo skupaj pri maši, po maši sva ostala še nekaj časa z brati. Bilo je prisrčno, domače in prijateljsko. Takoj sem se odločil in oddal prošnjo za vstop.

Kaj vas osrečuje in daje smisel za naprej?
Sem človek z močnim doživljanjem. To me osrečuje, včasih pa sem zato tudi preobčutljiv. No, zdaj že imam toliko izkušenj, da lahko zaupam, da je Bog v bistvenem z mano. Mislim, da je Bog dopustil, da sem življenje spoznaval z različnih koncev tudi zato, da bom laže pristopil k določenim ljudem in jim na njim razumljiv način približal duhovnost, ki sem jo prejel kot kapucin.

***

 

Intervju je bil v celoti objavljen v Mladem valu, rubriki tednika Družina, št. 26, letnik 64.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.